Danilo Türk, ki mu štango vendarle drži zunanji minister Karl Erjavec, je osamljen borec v tekmi, ki bo Slovence ob malo verjetni zmagi vsem dosedanjim polenom navkljub nedvoumno navdušila, orgazem pa bodo doživljali ob ugotovitvi, da so se njegove osebne ambicije, ki jih je nekako podružbil, katastrofalno sesule. Kaj navdihuje Türkov optimizem pred nadaljevanjem nekoliko bolj javne, a še vedno nepregledne izbire generalnega sekretarja ZN, ni jasno, ker pač ni znano, kaj si o njegovi kandidaturi misli peterica stalnih članic s pravico veta, mimo katerih nobeden od kandidatov nima prehoda do glasovanja v generalni skupščini. Morda je sedanjih pet glasov podpore nekdanjemu slovenskemu predsedniku prav njihovih, saj mu kaj več od osebnega lobiranja po palači ZN ob newyorški vzhodni reki ni bilo omogočeno. Kako pomembna je širša podpora matične države kandidatu, je nedvomno pokazal Slovak Miroslav Lajčak, ki se je iz ozadja prebil na tretje mesto, res pa je, da so mu bila diplomatska vrata članic varnostnega sveta vendarle širše odprta, saj je na položaju zunanjega ministra države, trenutno predsedujoče Evropski uniji.

»Pomembno pa je razumeti, da v tem času še niso vidni glasovi stalnih članic VS, ki imajo veto. Poznejša glasovanja, ki bodo oktobra, bodo pokazala, kakšno podporo uživajo kandidati pri njih. Do takrat so indikativna glasovanja tudi preizkus trdnosti kandidatur,« se v svojem odzivu na vse slabši rezultat tolaži Danilo Türk, ki očitno namerava vztrajati pri kandidaturi vsaj do rdečega kartona ene od stalnih članic, pri katerih zagotovo ne bo pomembno, ali zna splesti nogavice, poravnati asfalt, speči potico ali kar je še takšnih opravil, s katerimi ga je v domačih logih Borut Pahor gladko postavil na stranski tir. Po vsem sodeč ne bosta odločilni niti na začetku močno izpostavljeni merili, da je čas za ženski prevzem krmila svetovne organizacije oziroma da bi moral ta položaj po dobrih sedmih desetletjih pripasti tako imenovani vzhodnoevropski skupini v njej. Glavno vprašanje je, ali je favorit dosedanjih treh poskusnih krogov glasovanja resnično Portugalec Antonio Guterres, donedavni empatični visoki komisar ZN za begunce in pred tem vodja socialistične internacionale, ali pa recimo pragmatični Slovenec, ki ne odgovarja na drugorazredna vprašanja samopašnih TV-voditeljev in razlagalcev bližnje slovenske preteklosti.

Da bi Türku iz omar na vrhu ZN padali slovenski okostnjaki, kot se boji publicist Igor Omerza, je plod slovenskega nacionalnega navdušenja nad obsojenostjo na poraz. Objektivno lahko rečemo, da tako lepe priložnosti za slovensko promocijo v jedru mednarodne skupnosti ne bomo imeli spet prav kmalu. Seveda če razna obrtniška znanja ne bodo postala svetovna politična paradigma.