Begunci: humanitarna ali “monetarna” katastrofa?

Zlo je banalno, kot je bil banalen lapsus linguae državnega sekretarja Boštjana Šefica v Odmevih, ko je na enem svojih prvih pojavljanj v zvezi z begunci namesto humanitarna rekel, da je to huda »monetarna« katastrofa. Glede na dejstva, kot je odredba, da so prosilci med čakanjem za azil upravičeni do natančno 18 evrov mesečne žepnine, nisem več prepričana, da je šlo za zmoto. Vsiljujejo se vprašanja: zakaj tako majhnega zneska niso zaokrožili na 20 evrov? Kdo je odločitev sprejel in kako jo utemeljuje? Gre za premišljen sklep, da človeku brez sredstev 60 centov na dan zadostuje? So do zneska prišli, ko so za stroške dela odbili dva evra, ali pa gre preprosto za prepričanje, da je naša država tako revna, da ji vsak evro pride prav? Je pri tem kdo pomislili, da je to žaljivo, da na tak način ljudem sporočamo, da več kot toliko niso vredni?

Na skrajno varčnost kaže tudi ukinitev enkratne denarne pomoči za premostitev, ki so jo azilanti dobili, da so lahko po prejetju statusa preživeli mesec in pol, čas, ko so po odhodu iz centra ostali brez hrane in sredstev. Ukinjena je bila na predlog notranjega ministrstva s podporo poslancev. Pričakovali bi, da bodo socialno pomoč, ki jim od takrat pripada, prejeli takoj, ko iz centra odidejo, pa je ne. Še eno vprašanje brez odgovora: kdo je kriv za tako birokratsko ignoranco, uradniki ali odredba, da je treba vsaj en mesečni znesek pomoči prihraniti državi? V očeh nas navadnih državljanov so bili lačni sirski otroci nedopustna birokratska sramota. Sram nas je bilo te nečloveške malomarnosti, ki je njihove starše primorala, da so sredi Maribora prosjačili, da bi lahko jedli, le zato, ker jim socialne pomoči niso zagotovili pravočasno. Nedopustno pa je bilo tudi, da smo v Logatcu zaradi denarja tistim nekaj otrokom odrekli cepljenje proti klopnemu meningitisu, ki so mu izpostavljeni v okolici, kjer živijo. Ti ljudje in njihovi otroci so preživeli pekel, pri nas morajo pa še ponižanje.

Žal v Sloveniji o beguncih, tako ali drugače, govorimo samo v številkah. Imamo več možnosti, da spoznamo stiske in ljudi, ki se skrivajo za njimi: mlado sirsko družino Korba-Sulejmani z 18-mesečnim sinom, rojenim v Sloveniji, njegovo bolno mamo Karol, skupaj z 20 nesrečniki, ki jih hočejo prisilno vrniti na Hrvaško, ki ji je naš predsednik vlade Miro Cerar očital nehumano ravnanje z begunci, zaradi česar je bil, kot je povedal v intervjuju, primoran postaviti »tehnične ovire«. Vsem je dal vedeti, da se kot predsednik čuti odgovornega za našo varnost in premoženje, očitno pa manj za begunce, ki jih ni veliko omenjal, razen ko se je pohvalil, da jih je brez nevarnosti za nas in imetje pospremil iz države.

Očitno je, da naša politika ne kaže empatije za njihove stiske. Ministrstvo za notranje zadeve, na čelu katerega je, na mojo žalost, celo ženska, brezobzirno vztraja pri odločitvi, da bodo vseh 20 »v paketu« vrnili na Hrvaško, čeprav niso tam, ampak v Sloveniji zaprosili za azil. Podpira jih tudi vrhovno sodišče, ki soglaša, da jih, kot določa 12. člen dublinske uredbe, prisilno vrnejo, in zavrača predlog Matevža Krivica, pravnega zastopnika družine, da bi Slovenija z uporabo 17. člena prevzela pristojnost za obravnavo njihove prošnje. Tako se odrekajo suverenemu odločanju in ostajajo pri utečeni »monetarno ugodni« praksi, ki jim omogoča, da jih, kot pravi Nataša Potočnik iz Direktorata za begunce, brez izjem izženejo.

Statistika dokazuje, da kljub večjemu številu beguncev število odobrenih prošenj ostaja skoraj enako, kar še potrjuje mojo domnevo, da pri nas begunce v resnici obravnavajo kot monetarno katastrofo in ne kot človeško nesrečo. Ob tem je posebej skrb vzbujajoče, da za to birokratsko odločitvijo stoji tudi vrhovno sodišče. Njegova odločitev, osredotočena na izbiro med odredbama, v celoti ignorira vsebino problema in ne upošteva temeljne begunske konvencije, ki posebej varuje prav otroke. Ta sodniška, zame neetična odločitev v negotovost pošilja družino z otrokom, katerega domovina je navsezadnje Slovenija, in z njo še 20 ljudi, ki nas prosijo za azil. Ista uredba namreč vsem državam enako omogoča vračanje, zato je nemogoče napovedati, kje bodo ti ljudje končali. Begunci imajo pač smolo, da niso prišli k nam z Lune.

Znano je, da za pribežnike v glavnem nismo želeni cilj. Tudi tisti, ki prihajajo v okviru kvot, so v to bolj ali manj prisiljeni. Zato niso redki, ki čez nekaj časa zapustijo državo. Iz doma za tujce v Postojni jih neuradno na dan zbeži okrog deset. Kaj se skriva za odločitvijo, da smo pred kratkim iz Grčije pripeljali 20 ljudi več, kot smo jih dolžni sprejeti? Ne gre morda za premišljen manever, kako pred javnostjo olepšati načrtovani izgon? Očitno so odgovorni tudi obljubo o integraciji sprejeli s figo v žepu. Konvencija o statusu beguncev iz leta 1951 kot prvo izpostavlja svobodo gibanja, mi pa jih po sprejemu za tri mesece zapremo v postojnski dom za tujce in jih podredimo režimu, ki je enak zaporniškemu (ob 6. uri zbujanje, eno uro na dan smejo v telovadnico, preostali čas so zaklenjeni v sobah do 22. ure, ko morajo spat).

Sprašujem se, kaj dela varuhinja človekovih pravic, tudi begunci so ljudje. Ko zaprosijo za azil, njihovo življenje v negotovosti in strahu otrpne. Se birokrati sploh kdaj zamislijo nad stisko, v kateri jih puščamo nedopustno dolgo časa? Družino Korba-Sulejmani že več kot leto in pol, državni sekretar Boštjan Šefic pa si je, kljub obljubi, da bo z odgovorom pohitel, še prej v miru vzel čas za počitnice. Prosilci brezdelno čakajo na odobritev statusa in nimajo možnosti, da bi se v tem času učili vsaj jezika. S pomočjo nekaj posameznikov, nevladnih organizacij, civilne iniciative in rogovcev jim je to vseeno omogočeno in nekateri kot Ghasem Zarei iz Irana so tako pridobili ne le nekaj znanja slovenščine, ampak tudi prijatelje in se aktivno vključili v družbo. Pričakovala bi, da bo država ta primer zglednega ravnanja z begunci podpirala, pa žal tudi njemu grozi izgon.

Vse to kaže na nesposobnost odgovornih, da bi izkoristili pripravljenost ljudi za pomoč. Prav tako politika ne prepozna prednosti, dobro integriranih azilantov, ki predstavljajo najbolj usposobljeno pomoč za prihodnje delo z begunci, ki bodo v Evropo zanesljivo še prihajali. Pravo nasprotje opisanega je bil poskus notranjega ministrstva, da brez predhodnega dogovora v dijaški dom v Kranju nastani šest begunskih otrok brez spremstva, kar je sprožilo ksenofobni vihar in dvignilo na noge vso Slovenijo. Ni šlo le za škandal, ampak za arogantno nedomišljenost. Kako bi se morali lotevati takih občutljivih problemov, je s sprejemom treh afganistanskih dečkov na mariborsko OŠ Bojana Ilicha pokazal ravnatelj Štefan Muraus, ki je na prihod otrok pravočasno pripravil učence in njihove starše. Dosegel je, da so jih vsi sprejeli in jim želijo pomagati.

Žal pa tudi njim grozi, da jih bo naša nefleksibilna begunska politika iztrgala iz prijazne sredine in jih premestila v center, ki ga pripravljajo v Gorici. Po tem, kar so fantje prestali, to gotovo ni humana rešitev. Tu so našli nov dom, zato bi bilo nečloveško iztrgati jih iz takega okolja. Upam, da Mariborčani tega ne bodo dovolili. Iz srca pa si želim, da bi se tudi drugi državljani Slovenije zavzeli za ljudi, ki jih hočejo izgnati, in zahtevali, da ostanejo pri nas. Pokažimo, da nismo neumni in da vemo, kam pelje tako ravnanje z begunci. Kaj lahko se nam zgodi, da ga bomo v prihodnosti skusili tudi na lastni koži. Človekove pravice, ki ne veljajo za vse, niso človekove, če jih kratimo beguncem, jih izgubljamo tudi sami.