Morda se zdi, da se je intenzivno čaščenje glasbenikov začelo v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja, ko so svet obnoreli Elvis in Beatli, nato pa nov zagon dobilo v času, ki mu vladajo družbena omrežja, prek katerih se Directionerji (oboževalci skupine One direction) in Beliberji (oboževalci Justina Bieberja) s kliki v spletnih glasovanjih merijo, katera skupina oboževalcev (ang. fandom, op. p.) je najzvestejša na vsem planetu.
A o izjemnem navdušenju s strani poslušalcev, ki je na mnogih koncertih mejilo že na stanje delirija, poroča že Oliver Hilmes v biografiji o madžarskem skladatelju Franzu Lisztu, ki je živel v 19. stoletju. Kot »Lisztomanijo« je dogajanje, ki je spremljalo pianistovo nastopanje, opisal že Lisztov sodobnik, nemški pesnik Heinrich Heine. Za poslušalce je Liszt postal podoba, na katero so prenesli svoje fantazije in skrite želje. Mnoge ženske so ob pogledu nanj omedlevale in jokale, ena izmed njih je po pričanju očividca s tal celo pobrala do polovice pokajeno cigareto, ki jo je Liszt odvrgel, in jo navdušeno pokadila do konca.
Nekaj podobnosti najdemo v dogajanju na koncertih v 21. stoletju popularnih fantovskih skupin, kjer dekleta, čakajoč na koncert, več ur stojijo na vročini ali mrazu, na prizorišču pa se gnetejo kot živina, čeprav bi po zdravi pameti vsakdo v množici moral vedeti, da več tisoč ljudi naenkrat pač ne bo moglo stati v prvi vrsti. Glasbeniki med nastopom med množico mečejo uporabljene brisače in prazne plastenke vode, za katerimi se prisotni zaženejo z železno voljo, kot bi bilo od ulova potrošnega materiala odvisno njihovo življenje.
Navidezna dostopnost ustvarjalcev
Kljub temu da med oboževanjem Liszta in danes popularnih glasbenih skupin lahko potegnemo veliko vzporednic, se je v dveh stoletjih spremenilo marsikaj. Ključna razlika, ki je fenomen oboževanja glasbenikov dvignila na novo raven, je razvoj sodobne tehnologije, ki je povzročil, da imamo (virtualni) svet na dosegu roke.
Spletne platforme in družbena omrežja so omogočila promoviranje, zaradi katerega imajo oboževalci občutek, da so ves čas lahko v stiku s svojimi idoli. Pomembno vlogo igra marketing, saj za glasbenimi ustvarjalci stoji množica ljudi, ki skrbijo za njihovo medijsko podobo. Slaba stran tega je, da je talent (p)ostal le majhen del tistega, kar je potrebno za ustvarjanje globalnih zvezdnikov. To svoj davek terja tudi pri popularnih pesmih, ki so si med seboj vse bolj podobne, glavna značilnost, ki jih spremeni v hite, pa je to, da gredo zaradi svoje preprostosti in vzbujanja občutka domačnosti že slišanega hitro v uho.
Kaj je tisto, kar povzroči noro evforijo?
Razlog za pretirano navdušenje (predvsem) s strani najstnikov, ki ga mnogi kritiki označujejo za norost, psihologinja Rachel Busman z inštituta Child mind vidi v tem, da je najstništvo čas močnih čustev, v katerem mladi svojo identiteto še iščejo, zato se na slavne osebe zelo hitro in močno navežejo.
Strokovnjak za nevroznanost Stefan Koelsch pa izpostavlja, da oboževanje ni norost, ampak proces, v katerem se zaradi uživanja v slišani glasbi v možganih sprošča hormon dopamin. Ta povzroči srečo, ki se navzven izraža tudi v drgetanju in kurji koži.
Pri fenomenu oboževanja, ki ima očitno korenine že v 19. stoletju, torej le ne gre za norost, ampak zgolj za vznemirjenje.
