Turneja nemške kanclerka Angele Merkel pri 15 predsednikih vlad članic EU ni prinesla večjega napredka za zbližanje stališč, v katero smer naj krene Evropska unija po odločitvi Britancev za izstop iz integracije, vse večjem nezaupanju državljanov v EU in naraščajočem populizmu v mnogih državah članicah. Iz odzivov evropskih voditeljev, s katerimi se je pogovarjala Merklova, je razvidno, da na septembrskem neformalnem bratislavskem vrhu integracije, ki bo potekal brez udeležbe britanske premierke Therese May, ne bodo opredelili točne poti nadaljnjega razvoja Evropske unije. Namesto poglabljanja Evrope se kaže, da bo Evropska unija svojo enotnost poskušala okrepiti na temah, ki integracijo združujejo: notranji in zunanji varnosti, gospodarstvu in zmanjševanju brezposelnosti med mladimi. Je torej to pot h konsolidaciji Evropske unije?
Kakšno bo ravnotežje moči po odhodu Britancev?
Nemčija je po britanski odločitvi za brexit še občutneje prevzela vodilno mesto snovanja prihodnjih evropskih politik. Toda dr. Ana Bojinović Fenko, profesorica na katedri za mednarodne odnose na fakulteti za družbene vede, opozarja, da voditeljska vloga Nemčije ni neposredna posledica brexita, temveč se je izkristalizirala že v času finančne krize. »Ravnotežje moči v EU je bilo z brexitom nenavadno hitro porušeno,« pravi Bojinović-Fenkova.
Če se je ta vodstveni položaj Nemčije v minulih letih finančne krize poznal predvsem pri oblikovanju evropske monetarne politike, pa je Nemčija že lani nakazala tudi večji angažma za iskanje vodilne vloge v evropski zunanji politiki. Berlin te vloge ni prevzel s samoumevnostjo. Vse bolj varnostno negotova soseščina, z begunsko krizo skrhani temelji evropske solidarnosti in šibka evropska komisija so Nemčijo kot najmočnejšo državo v EU prisilili v prevzem vodstvenega položaja. A pobude nemške kanclerke Merklove prav zaradi njene begunske politike, ki ni pozitivno odzvanjala po vsej celini, niso sprejete z odprtimi rokami. Prav zato se je nemška kanclerka v pripravah na bratislavski vrh mudila predvsem na misiji poslušanja. »Za nadaljevanje nemške voditeljske vloge je pomembno, da se ne želi identificirati kot hegemon, temveč kot demokratična sila, ki prevzema večjo odgovornost.«
»Berlinu se Evropa zdi tako razdeljena, kot v zadnjih šestdesetih letih od podpisa rimske pogodbe še ni bila. Tradicionalne konstruktivne koalicije med državami članicami kot denimo neformalna skupina šestih ustanovnih članic so izginile ali so bile oslabljene. Nove koalicije se niso pojavile, so bile neučinkovite ali pa so se osredotočile na blokiranje namesto ustvarjanje politik. Ni jim uspelo zbližati držav članic ali ustvariti konsenza,« menita Josef Janning in Almut Möller, raziskovalca pri think-tanku European Council on Foreign Relations.
Nemčija išče partnerje
Merklova je konec evropskega političnega mrtvila naglasila že pred svojo turnejo pri evropskih predsednikih vlad. Na italijanski letalonosilki Garibaldi se je skupaj z italijanskim premierjem Matteom Renzijem in francoskim predsednikom Françoisom Hollandom nakazovalo novo jedro Evropske unije. S sporočilom, da želi okrepiti EU, se je nato odpravila na evropsko turnejo. »Nemčija sedaj išče države, s katerimi bi lahko delovala konsenzualno. Najprej se torej ozira za zaveznicami za pogovore, šele nato bo predstavila svojo agendo. Seveda s tem vpliva na končni rezultat, a to lahko tudi stori zaradi svoje moči,« meni Bojinović-Fenkova.
»Tako kot Merklova tudi njeni nasledniki ne bodo imeli želje po enostranskem voditeljstvu. Nemški politični razred zavrača hegemonsko vlogo, četudi se tej doda pridevnik zadržana ali benevolentna. Bolj kot kateri koli drugi igralci se nemški voditelji počutijo zavezane delovanju s konsenzom. S svojimi zavezniškimi partnerji želijo deliti bremena in odgovornosti. Francoska EU-politika temelji na načelu, da deluje v soglasju z Nemčijo, in zdi se, da se Italija vrača k podobnemu stališču. Španija je takšnemu načinu delovanja tudi naklonjena. Poljskim interesom bi bilo bolje služeno, če bi imeli tesnejše odnose z Nemčijo, toda takšen premik ovira svetovni nazor tamkajšnjega vodstva. Precej neverjetno pa je, da se bo Višegrajska skupina v prihodnjih letih približala političnemu centru Evropske unije,« v svoji raziskavi ugotavljata Janning in Möller.
Obuditev weimarske skupine
Presenetljivo so sicer Nemčija, Francija in Poljska konec minulega tedna napovedale obuditev weimarskega trikotnika, tridržavnega združenja, ki je po padcu železne zavese Poljski pomagalo vstopiti v evro-atlantske organizacije. Tako kot je bilo srečanje nemško-francosko-italijanske trojice na letalonosilki Garibaldi razumljeno kot poskus iskanja novega začetka za Evropsko unijo, je mogoče simboliko ponovne obuditve weimarskega trikotnika razložiti kot še en poskus regionalnega sodelovanja, s katerim bi premostili nesoglasja v integraciji.
Dogovor o obuditvi so dosegli na 25. obletnico obstoja weimarskega trikotnika, potem ko skupina že pet let ni imela srečanj na najvišji politični ravni. Poljska bi v tej obujeni regionalni skupini Franciji in Nemčiji utegnila služiti kot vezni člen do preostale trojice Višegrajske skupine, s katero nameravajo v prihodnje pripraviti tudi skupna srečanja.
