V prometu ne moreš biti nikoli zadovoljen, saj popolne prometne varnosti ni. Ampak lahko smo zadovoljni, saj se trendi dolgoročno izboljšujejo. Včasih smo govorili, da v Sloveniji zaradi posledic prometnih nesreč vsako leto umre za cel razred otrok, zdaj pa jih tragično konča le od tri do pet. In kar je najbolj pozitivno – v številnih občinah nimajo nobenega primera mrtvega otroka zaradi prometa na poti v šolo. Med njimi je tudi Mestna občina Ljubljana.
Prav zato, ker so številke boljše, pa je najbrž treba še bolj paziti, da prometna varnost ne postane samoumevna?Kot rečeno, popolne prometne varnosti ni. Tudi vizija nič težko poškodovanih in mrtvih zaradi posledic prometnih nesreč je pravzaprav malo utopična. Niti Švedi, kjer je zrasla ta ideja, je še niso uresničili. Se ji pa počasi bližajo in mislim, da je treba delati zanjo tako na državni kot na lokalni ravni. Vsekakor pa se je treba ukvarjati s prometno varnostjo otrok, ker otroci ne zmorejo presojati enako kot odrasli in prepoznavati ključnih informacij v prometu, kot sta hitrost in oddaljenost vozila. Tudi vidijo drugače. Spustite se na meter višine in boste videli, kako drugačen je otroški svet. Na to odrasli prevečkrat pozabljamo.
Kakšni so vaši nasveti staršem pred začetkom pouka?Najbolje je slediti načrtu varnih šolskih poti. V Ljubljani nam je uspelo doseči, da jih imajo skoraj vse šole, načrte pa smo tudi digitalizirali in najdete jih na občinski spletni strani. Starši bi morali že pred začetkom pouka z otrokom prehoditi varno pot, se ustaviti pri pomembnih točkah in ga naučiti, kaj je nevarno, kako se prečka cesto... Zelo pomembno je otroka naučiti, da ne gre na prehodu nikoli nazaj, tudi če se je zmotil ali če vmes zasveti rdeča luč.
Vsem polagam na srce še to: vidnost je varnost. Otroka je treba obleči v svetlejša oblačila, pripeto mora imeti kresničko in za vratom rumeno rutico. Ne le v prvem, ampak tudi v drugem razredu.
Opažate, da varnost trpi tudi zaradi pomanjkanja časa?Ne bi smelo biti tako, konec koncev gre za življenja. Prostovoljci moramo pogosto delati red pred šolo. Starši se pripeljejo z avtomobili in sploh ne gledajo, ali je kje kakšen otrok. Pomembno jim je samo, da oddajo svojega, ne glede na to, ali ogrožajo tujega. Ta čas nas bo uničil!
Potem je zelo problematično še izstopanje otroka iz avtomobila. Naše ankete kažejo porazno stanje. Starši pogosto ustavljajo tako, da otroci izstopijo na levi strani, naravnost na vozišče. To je nedopustno! Otrok mora vedno izstopiti na desni strani, na pločnik.
In še to: najkrajša pot ni vedno najbolj varna. Varna pot je lahko tudi petkrat daljša in vsi bi morali imeti interes, da otrok hodi po njej. Le tako jo bo izbral tudi potem, ko staršev ne bo zraven in bo hodil v šolo sam.
V Ljubljani se povečuje raba koles, najbrž tudi na poti v šolo. Kako se to kaže?S tem smo malo odlašali, ker pri šolah ni bilo prostora še za kolesa. Zdaj, ko so se nekatere šole angažirale, saj so bili starši zelo zainteresirani, smo zanje pripravili tudi varno pot v šolo s kolesom. In pri tem moram še posebej omeniti čelade. V preštevilnih primerih jo otrok ima, starši pa ne. To je zelo slab zgled! Za odrasle kolesarje čelada res ni obvezna po zakonu, je pa zelo pomembno, da jo nosimo, saj dajemo zgled in vplivamo na to, da otrok ne neha uporabljati čelade takoj, ko zanj ni več obvezna.
Mislite, da bi morala stalna šolska prometna služba delovati vse šolsko leto. Obstajajo že kakšni primeri v praksi?V praksi je tako, da prostovoljcem prinesejo kavo, nas hvalijo in bodrijo. Ko pa jih povabimo, da naj se nam pridružijo, navadno nihče nima časa. Model, ki lahko deloval za prometno službo vse šolsko leto, je ta, da bi se priključili tudi starši. Če je recimo v prvem razredu sto otrok, je to skupno okoli 200 staršev prostovoljcev in glede na število šolskih dni bi vsak prišel na vrsto le enkrat v letu.
Ampak nekako ta model nikakor ne zaživi, saj starši najdejo sto in en izgovor. S stalno šolsko prometno službo so že poskusili na štirih ljubljanskih osnovnih šolah, obdržala pa se je samo na Osnovni šoli Maksa Pečarja v Črnučah.
Kako pa jim v Črnučah uspeva?Na ljubljanskih šolah imamo mrežo tako imenovanih mentorjev prometne vzgoje. To so učitelji, ki so odgovorni za izvajanje prometne vzgoje, kar je pravzaprav njihova dobra volja, sistemske spodbude žal ni.
No, v Črnučah je mentorica prometne vzgoje zelo zagnana pomočnica ravnateljice. Že pred leti smo na tem območju pridobili nekaj prostovoljcev iz vrst starih staršev, ona pa od takrat neguje te vezi, prostovoljce ves čas motivira in delajo vse šolsko leto. Ne vem, zakaj ne bi mogli tega modela uveljaviti tudi drugod?!
Najbolj si želimo, da bi šole same prepoznavale, da je tudi to njihova naloga. Letos se mi je recimo za prostovoljce na prvi in drugi šolski dan javilo 30 staršev iz družbe Deloitte. To je odlično, to si želimo! A zdaj bi jih morale tudi šole nekako omrežiti in jih pridobiti, da bi jim še kdaj priskočili na pomoč pri zagotavljanju prometne varnosti.
