Njegovo namigovanje, da mi ne gre za zaščito drobnice in goveda, je zgrešeno. Medved in volk sta živali, ki se hranita oportuno, torej tudi z drobnico, če naletita nanjo, govedo je redkeje ogroženo. Zveri ne moremo obsojati zaradi tega, tudi človek je oportuno bitje, in to ne samo pri hranjenju. Jasno sem zapisala, da so rejci živali dolžni zaščititi z električnim varovanjem. Zakaj bi katere koli živali plačevale napake človeka, ker se rejcem ne ljubi ustrezno zaščititi drobnice, čeprav bi ustrezne ograje prek SloWolfa prejeli zastonj, a so jih zavrnili, ker jim višji dohodek prinašajo odškodnine? Vsaj doslej je bilo tako.
Zdaj je tudi kmetijsko ministrstvo začelo zaostrovati pravila, kako je treba varovati rejne živali, takšne ukrepe nam nalaga tudi evropska zakonodaja. Rejci so sami krivi za to, če zveri napadejo drobnico, in ni pošteno, da človek odgovornost za to s sebe prelaga na medvede in volkove. Tega pa g. Pogačnik ni zmožen razumeti, kot tudi tega ne, da je spopadanje samcev med medvedi običajno ravnanje, ne glede na njihovo število, ki je v Alpah nizko. Pripisuje mi, da favoriziram določeno vrsto, a to kar dvakrat stori sam. Zanj je drobnica več vredna od zveri, z odstrelom bi dal potuho rejcem, čeprav se na tak način problem doslej ni rešil, favorizira pa predvsem človeka kot večvredno bitje, ki naj upravlja vse živo; kam to vodi, pa vidimo zadnja desetletja. Živali izumirajo hitreje kot kadar koli prej, okolje pa je vedno bolj uničeno.
Povsem popreproščena je trditev, da otroci ne bi smeli v gozd. Jasno sem zapisala, da ne morejo biti sami v gozdu, kako se vesti v gozdu, česar jih mora naučiti odraslo spremstvo, gruče ljudi pa medved ni napadel še nikoli. Če pa za 40 odstotkov otrok, ki naj bi morali pešačiti skozi gozdove v šole, ni organiziranega prevoza, morajo to rešiti ljudje in odstrel ne bi prinesel rešitve, razen če bi postrelili čisto vse medvede in volkove. Vsak razumen človek ve, da je za otroka na poti v šolo večja nevarnost promet kot medved.
Povsem zgrešena je njegova trditev, da naj bi invalidi po mojem mnenju živeli samo v prestolnici. Če se kateri koli človek, če je invalid ali ne, počuti v gozdu tako ogroženega, naj se gozdu pač izogne, če ni sposoben soočenja s takšno travmo, kot je nizek odstotek možnosti, da sreča medveda. Boljša odločitev pa bi bila, da se nauči spoštovanja do narave ter vedenja v gozdu in strah bo izginil. Otrokom in invalidom najbolj škodujeta prav neznanje in paternalizem tistih, ki naj bi skrbeli zanje.
Ker naj bi bil g. Pogačnik tudi psihoterapevt, bi se moral še bolj zavedati, kako sporno je takšno početje, ker gre za tako ranljivi skupini ljudi. Potrebujejo zrele in odgovorne ljudi okrog sebe, ki jim bodo znali dati med drugim tudi spoštljiv odnos do narave. Narave se ni treba bati, treba jo je spoštovati.
Pismo g. Pogačnik pokroviteljsko zaključuje s tem, da bo zaključil polemiko, da ne bi prišlo do »še večjih občutkov jeze, morda tudi strahu in ponižanosti«. Z njegove strani, predvidevam. Ljudi, kot je on, sem srečala že kar nekaj, jeza je že zdavnaj izzvenela v rahel prezir. Ta pisma pišem le zato, ker mi ni vseeno, kakšen odnos imajo ljudje do živali in ker se zavedam, kako velika je moč medijev pri oblikovanju odnosa ljudi do živali. Ker ugotavlja, da lahko spreminjamo le lastna čustva, kar nedvomno drži, ne razumem, zakaj se tako oklepa užaljenosti, ki še nikoli ni bila produktivna, le zamegli razum.
Konec pisma je začinil z veliko ljubeznijo do vseh živali. Takšne ljubezni sem videla že veliko. Ljubezen do živali, kot si jo predstavljajo množice, živali pojé, trpa v kletke, odobrava poskuse na njih, očitno tudi zagovarja odstrel, kot vidimo v tem primeru. Ljudje najdejo tisoč in en način, da izkoristijo in zlorabljajo živali za različne produkte in zabavo, a so še vedno prepričani, da jih imajo radi, če imajo radi domačega psa. Živali ne potrebujejo naše ljubezni, večina niti človeka in njegovega vmešavanja, potrebujejo le spoštovanje in nekatere tudi to, da z empatijo in znanjem skrbimo za njihovo dobrobit. Seveda pa se oba strinjava, da bo polemika zdaj zaključena, ker ni smiselna, saj bi zanjo moral imeti argumente tudi on.
Barbara Györfi, Murska Sobota
