Zgodba o sliki Angelus Novus nemško-švicarskega slikarja Paula Kleeja (1879–1940) naj bi pripovedovala o črnem usnjenem kovčku nemškega filozofa Walterja Benjamina (1892–1940), njegovi edini prtljagi na poti čez Pireneje, ko je iz okupirane Francije bežal pred nacizmom v Španijo. Tam je v negotovih okoliščinah umrl, za kovčkom pa se je izgubila vsaka sled. V njem sta bila morda oba predmeta našega zanimanja: Kleejeva slika in Benjaminov esej...
Usodi Kleeja in Benjamina sta močno prepleteni; istega leta, 1933, sta oba emigrirala iz nacistične Nemčije, in tudi umrla sta oba istega leta, 1940; Klee po neozdravljivi bolezni in Benjamin po neuspelem prebegu. Njegova smrt ostaja nepojasnjena – samomor, srčna kap ali umor in vpletenost nacističnih ali Stalinovih agentov. O tem se sprašuje tudi dokumentarec Davida Mauasa (2005).
Angelus Novus – med sliko in tekstom
Sliko Angelus Novus sem prvič videla na pravkar zaprti razstavi Paul Klee: Ironija na delu v Pompidoujevem centru v Parizu; občutljiva za svetlobo je bila postavljena v zatemnjenem prostoru in učinek, da gledam prej mit kot umetnino, je bil popoln. Paul Klee jo je naredil leta 1920, tik preden je šel poučevat na avantgardno umetnostno šolo Bauhaus v Weimarju. Na njej je lebdeča antropomorfna živalska figura, ki strmi v gledalca, motiv angela, ki ga je Klee pogosto upodobil. Slika je ikonična umetnina 20. stoletja, tesno povezana z zgodovinskim trenutkom po 1. svetovni vojni. Je protipol Picassovi Guernici iz španske državljanske vojne. Benjamin jo je kupil, postavil v svoj kabinet in o njej pisal. V deveti tezi eseja O pojmu zgodovine (1940) nastopa kot prispodoba zgodovinskega napredka – kot angel zgodovine, ki se obrača v preteklost in gleda ruševine za sabo, vztrajni piš pa ga nosi s hrbtom naprej v prihodnost. Benjamin je esej pisal v begunstvu in je, kot sugerira Gershom Scholem, svojega angela videl prihajati iz prihodnosti – s svojim gibanjem mu je kazal, da je pravzaprav pot v prihodnost vrnitev domov. Kopijo rokopisa je Benjamin v Marseillu predal Hannah Arendt, ta pa Theodorju Adornu, ki ga je v New Yorku objavil leta 1942 v ciklostirani knjižici; angleški prevod je izšel leta 1968, slovenski šele leta 2002. Bolj nejasno je, kako je Adorno dobil Kleejevo sliko in od koga; morda nam je lahko v pomoč podatek, da jo je Benjamin v Parizu shranil pri prijatelju Georgesu Bataillu.
Angel zgodovine – Agesilaus Satander
Nekateri kritiki menijo, da je Benjaminova deveta teza o angelu zgodovine precenjena, hkrati pa nihče ni ostal brezbrižen, citirajo ga in interpretirajo še danes. Izstopa analiza filozofa in poznavalca judovske mistike Gershoma Scholema, Benjaminovega prijatelja. Deveta teza se začne prav z njegovo s pesmijo Pozdrav angela, ki jo je napisal o sliki Angelus Novus in podaril Benjaminu za rojstni dan.
Scholem ugotavlja, da Benjaminova interpretacija sledi dialektiki med (judovsko) mistično intuicijo in razumom (marksizmom). Hkrati nadgradi pomen slike: Benjamin si jo je izbral za podobo svojega osebnega angela, ki po Talmudu pripada vsakemu Judu in ga reprezentira skrivno ime; to ime pa je, ko je novi angel s svojimi kremplji in z ostrimi perutmi sčasoma postal angel zla (Der Angelus Satanas), Benjamin z anagramom izoblikoval v Agesilaus Satander.
Monotipija
Slika je bila dolgo skrita pred javnostjo; s smrtjo vsakokratnega lastnika (Benjamin, Adorno, Scholem) je prehajala iz rok v roke, dokler ni pristala v Izraelskem muzeju v Jeruzalemu.
Umetnostnozgodovinska stroka Benjaminu in njegovi filozofski razpravi pogosto očita, da zanj slika ni bila umetnina s svojimi značilnostmi in je zato zanemaril tudi posebno umetnikovo inovativno tehniko monotipije, oljnega prenosa risbe na akvarel, s čimer je dobil slikarsko površino, polno madežev, ki jih je Benjamin bral kot ruševine. Očitki letijo tudi na nenatančen opis angela, ena bolj absurdnih interpretacij pa je, da angel z vidnimi brki predstavlja Hitlerja. Otto Karl Werckmeister z marksističnega stališča figuro angela vidi kot marioneto in sliko Angelus Novus razume kot pendant sliki Sestreljeno letalo: motiv angela poveže s Kleejevim pogostim motivom padajočih ptic kot strmoglavljenih letal in to podkrepi s pojasnilom, da je umetnik med 1. svetovno vojno kot rekrut v pruski letalski bazi večkrat fotografiral sestreljena letala.
Gradiva o Kleejevi podobi, Benjaminovi interpretaciji in njuni usodi je na pretek. Samo tistega dne (26. septembra 1940) je bila nesrečna Benjaminova usoda prebežnika mogoča, niti dan prej in niti dan pozneje. Pravila so se hitro spreminjala.
Usoda Kleejeve slike in polemičnost Benjaminove teze pa sta spodbudili tudi vrsto umetniških del, od skulpture Anselma Kieferja do glasbenih kompozicij Johna Zorna in Vinka Globokarja. Med sliko in besedo pa je tudi zgodba današnjega begunca, le da njegov kovček pregledujemo veliko bolj rutinsko in nespoštljivo. Če ga ima.
