Na preseku osebnega in družbenega

Premislek točke preloma

Zasedba Beton Ltd., ki jo sestavljajo Katarina Stegnar, Primož Bezjak in Branko Jordan, se v svojem petem projektu z neizprosno iskrenostjo loteva tematizacije določene »točke preloma« v lastnih življenjih, ki jo je mogoče zgostiti v preprostem uvidu, da je »najboljši del že mimo«, in ki za prihodnost ne ponuja prav jasnih obetov. Na malce kaotičnem »ready-made« prizorišču dvorane športnega društva Tabor, ki priklicuje tako občutek neizogibne erozije kot težo naplastenih ostankov preteklosti, tako v nekakšni »drseči« strukturi, kjer se različne uprizoritvene lege in postopki nenehno prelamljajo drug v drugega, ponudijo brezkompromisno teatralizacijo svoje (in občasno tuje) intime, ki teži (tudi dobesedno) k popolni razgalitvi, sočasno pa premišljujejo lastno »intimizacijo« tistega, čemur bi lahko rekli »teater družbe«, torej včasih komajda smiselne kakofonije dogodkov, idej, razmerij in pritiskov, ki nenehno vdirajo v posameznikovo notranjost in ga oblikujejo.

Izjavo Martina Luthra, ki predstavi posoja naslov, lahko v tem pogledu razumemo na več načinov: zdi se, da se ta »ne morem drugače« nanaša tako na določen umetniški credo kot tudi na živo izkušnjo telesnega in psihološkega (po)staranja, torej naraščajočo biološko izčrpanost in čustveno izpraznjenost, obenem pa tudi na vpetost v neke vsiljene dispozitive, ki se jim je nemogoče povsem iztrgati. Večplastno prevpraševanje osebnega in družbenega stanja, ki je med drugim vpeto med samorefleksijo, Houellebecqove citate ter migrantsko krizo, tako niha med obupom in nekakšno sprijaznjenostjo, pri tem pa se na trpko ironičen način ozre na nabor strategij za preseganje občutja banalnosti obstoja, od ponarejene čustvene bližine družbenih omrežij ali resigniranega poistovetenja z odmerjenimi družbenimi »vlogami« do klavrnega intelektualiziranja in enako jalovih poskusov upora. Konkretno.

Upočasnjevanje pospeška

Z ustavitvijo in počasnostjo pa se ukvarja predstava kolektiva, zbranega okrog Katje Legin in njenega No!training laba. Večletni plesno-gledališki raziskovalni laboratorij je šest ustvarjalcev pripeljal do ukvarjanja z literarnim delom Počasnost Milana Kundere. Do teme, smotrnosti in strategij predstavljanja so prispeli v enem redkih procesov, ki si je v danih pogojih prisile nenehnega produciranja (lahko) vzel čas. Predstavo so sicer v nekoliko besedilno bogatejši in manj spolirani varianti igrali že lani v Španskih borcih. Tokrat od romaneskne predloge v tej pretežno plesni predstavi, ki uporablja gib v raznoterih oblikah, vse od chaplinovske telesne komike nemih filmov, upočasnjenega sinhronega »tai chi« gibanja pa do show dancea, ne ostane veliko. Liki v precej absurdnih kostumih, v razponu od rumenih enodelnih kopalk do baročnih lasulj, med kopico belih balonov menjavajo upočasnjen način gibanja z vsakdanjim, kot bi vstopali in izstopali iz filma. Nova različica predstave še bolj eksplicitno, prek besedil, pa tudi celotnega precej utrujajočega vtisa tematizira razpetost umetnika med pritiskom po nenehni produkciji, pri čemer bi moral biti celo hvaležen, da sploh lahko dela umetnost, in izčrpanostjo, ki je nujna posledica takšnega hitrega sodobnega načina trošenja afektov, ki jih sproti ugrablja kapital. Razumljivo je, da je glede na temo in način dela predstava ostala precej laboratorijska, neizčiščena. Nikakor pa ni razumljivo, zakaj je morala biti predstavljena preko klasičnega formata gledališke predstave, ki jasnost in preciznost neizprosno terja. Hitrosti je težko uiti: če se ji ne prilagodimo in ne tečemo z njo in ji na razpolago ne damo vsake svoje proste minute, nas medtem, ko upočasnimo in si oddahnemo, neusmiljeno povozi.