Singapur je še iz kolonialnih časov obremenjen z rasnimi kategorijami, tako da Schooling spada v kategorijo »preostali« oziroma »Evroazijci«. Ravno zaradi tega se je moral toliko bolj dokazovati v šoli, pa tudi na športnem področju. Leta 2014 so fanta obtoževali, da je v bistvu »tuji talent«, kar je očeta prisililo, da se je pojavil pred kamerami in jezno govoril v dveh lokalnih jezikih, s čimer je želel potrditi, da je njegov sin resnično Singapurec. Joseph se že nekaj let izobražuje v Združenih državah Amerike, kjer ima tudi najboljše pogoje za trening, kar dokazujejo tudi rezultati na olimpijskih igrah, saj so ZDA prepričljivo osvojile največje število medalj. Rad bi omenil tudi to, da je Schooling za zlato medaljo v Riu prejel milijon singapurskih dolarjev, kar znese 665.000 evrov.
Čeprav sem od doma oddaljen več kot 10.000 kilometrov, od Ria pa še več, sem redno spremljal slovenske predstavnike na olimpijskih igrah in se veselil njihovih uspehov. Izjemno jih spoštujem. Pa ne samo zaradi tega, ker promovirajo slovensko državo, ampak tudi zaradi tega, ker se verjetno niti ne zavedam, koliko truda, časa, energije, pa tudi denarja so vložili v to, da so si zagotovili nastop na igrah. Dolgoletno odrekanje iz dneva v dan na koncu prinese želeni rezultat, za njimi pa po navadi stojijo prav tako pomembni trenerji, strokovni štab in seveda starši. Ne poznam nobenega uspešnega športnika brez močnega zaledja. Tudi sam Schooling je imel brezpogojno podporo staršev. Njegov oče je izjavil, da z besedami ne more opisati, kako rad ima svojega edinca. Glede na podporo staršev, finančne zmožnosti in razumevanje države (služenje vojaškega roka so mu ponovno preložili, tako da se lahko v miru pripravi na naslednje olimpijske igre) sem prepričan, da bo Schooling za svoje »levje mesto« v prihodnje osvojil še kakšno medaljo.
Bolj me skrbijo naši. Pa ne zato, ker ne bi imeli talentov. Slovenija je v samem svetovnem vrhu po številu osvojenih medalj na število prebivalcev. Odkar smo samostojna država, so naši fantje in dekleta osvojili fenomenalnih 38 medalj. Ne dvomim, da jih bomo v prihodnosti še vedno gledali na zmagovalnih stopničkah. Vprašanje je samo, ali se bo trend osvajanja tolikšnega števila medalj nadaljeval. Zakaj pišem o tem? Dejstvo je, da se prenekateri klub sooča s številnimi težavami, predvsem v finančnem smislu. Denarja za šport je vedno manj, mnoga športna društva životarijo in človek ima občutek, da so dejavna in aktivna samo zato, ker imajo nekaj posameznikov, ki dobesedno živijo za svoje društvo. Veliko breme, pa ne samo finančno, je padlo na njihova pleča in če se bodo ti ljudje zlomili, sledi vprašanje, kaj bo jutri.
Poznam šahovsko društvo, ki mesečno prejme 100 evrov finančne pomoči. Vse drugo sledi pravilu »znajdi se, kot veš in znaš«. In govorim o šahovskem klubu, ki ne potrebuje toliko športne opreme kot denimo hokejisti ali veslači. Klub vodi nekaj navdušencev in če bi se oni umaknili, bi stvar zamrla. Moje slutnje je potrdil legendarni Marjan Fabjan v svojem intervjuju 15. avgusta, v katerem je izjavil, da »ne znamo dovolj ceniti medalj. To ni samo dvodnevno ploskanje, ko je treba dati denar, pa nikjer nikogar ni.« Potem je povedal, da se njegov dan začne ob pol petih zjutraj in traja do enajstih zvečer, v judo je vpet ves dan. Njegova izjava »vseskozi le rešujem probleme« me je spomnila na Prežihovo novelo Boj na požiralniku. Kot so se Dihurjevi vsako leto borili proti vodi in iskali rešitve, tako se številni klubi pri nas zaradi pomanjkanja sistemskih rešitev borijo s financami, medtem pa voda neprestano teče.
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, OKS kot združenje športnih zvez, posamezne zveze ter klubi bi se morali še bolj osredotočiti na reformo sistema, ki bi zagotovila boljše pogoje za delovanje. Velik problem, mogoče celo največji, je ravno pomanjkanje denarja. Če je domače gospodarstvo izčrpano, ne bi bilo slabo razmisliti o še močnejšem regionalnem povezovanju, na podlagi katerega bi morebiti privabili potencialne sponzorje iz tujine. Uspešne zgodbe že poznamo. Naj omenim samo uspešen vstop poslovneža Milana Mandarića v NK Olimpija.
Tudi problem dvodnevnega ploskanja je rešljiv. Zakaj na Kongresnem trgu ne bi uredili »olimpijskega kotička«, kjer bi se z zlatimi črkami za vse večne čase vklesala imena vseh slovenskih športnikov, ki so osvojili olimpijsko medaljo? S tem bi jim izkazali spoštovanje, hkrati pa bi velikemu številu ljudi vsakodnevno ponudili informacije o teh velikanih.
Fabjanove besede veliko povedo. Iz njih je mogoče zaznati, da je človeku počasi dovolj požiralnika in vode. Tem ljudem je treba pokazati dolgoročno spoštovanje, in ne samo takrat, ko osvojijo neko medaljo. Mene sploh ne bi presenetilo, če bi Marjan na naslednjih olimpijskih igrah vodil neko drugo reprezentanco ali pa prevzel klub v tujini. Če bi mu ponudili boljše pogoje delovanja in višje plačilo, mu to od srca privoščim.
Če jih ne bomo cenili mi, bodo to namesto nas pač storili drugi .