Osebe “s posebnimi sposobnostmi”, ne “s posebnimi potrebami”

V času pred paraolimpijskimi igrami, med njimi in po njih bo pripravam, tekmovanju in dosežkom pozornost posvečena tudi pri nas. Vsaj upam, da bodo slovenski mediji tudi temu dogodku in udeležencem namenili vsaj del pozornosti, kakršne so bili deležni udeleženci olimpijskih iger.

Vendar moj namen ni pisanje o medijski podpori. Ob tej priložnosti bi rad opozoril na nekaj drugega. Za osebe s tako ali drugačno prizadetostjo (telesno, senzorno, mentalno) se je v Slovenji zamenjalo že veliko izrazov. Včasih smo bili invalidi, potem hendikepirani, prizadeti, zadnje čase pa se nas drži izraz »osebe s posebnimi potrebami«. In ravno ta izraz me moti.

Zakaj? Zaradi tega, ker pojem »s posebnimi potrebami« pogosto prinaša neko negativno predstavo. Marsikdo misli, da smo deležni nečesa posebnega, kar naj bi naš položaj v družbi delalo privilegiran. Pa seveda ni tako.

Imam amputacijo noge v kolku (decembra letos bo minilo 54 let od amputacije), vendar zaradi tega nimam zadovoljenih nobenih »posebnih potreb«, ki bi mi zagotavljale ugodnejše življenje, kot ga imajo neinvalidne osebe. Proteza mi samo omogoča mobilnost brez bergel ali invalidskega vozička. Tako kot jaz protezo potrebuje paraplegik invalidski voziček, slepa oseba belo palico, gluha oseba tolmača znakovnega jezika in podobno. Vsaka specifična vrsta invalidnosti zahteva drugačne pripomočke in sredstva za to, da lahko oseba samostojneje zadovoljuje svoje potrebe, interese, razvoj in podobno. Vendar je vse to le nekakšen civilizacijski standard, ki invalidom pomaga zniževati sicer velikansko razliko do polnosti življenja neinvalidnih ljudi. Torej ne gre za »posebne potrebe«, za nadstandard.

Iz teh razlogov bi bilo bolj ustrezno pa tudi etično, če bi poudarjali posebne sposobnosti, ki si jih mora invalidna oseba razviti, da lahko kolikor toliko normalno deluje in živi.

Zakaj? Zato, ker se mora vsak invalid najprej močno potruditi, da svoje življenje prilagodi pogojem invalidnosti, potem pa mora nadgraditi svoje preostale telesne, senzorne, umske sposobnosti. Naj navedem le eno specifično sposobnost: slepa oseba mora razviti neverjeten občutek za orientacijo v prostoru, da se lahko samostojno giblje, ne le po svojem stanovanju, marveč tudi po okolici. Poskusite se z zavezanimi očmi gibati samo po svoji dnevni sobi in naenkrat boste ugotovili, koliko pohištva, otroških igrač in podobnega vam hodi v napoto.

Tako je tudi v športu. Igralci igre z zvenečo žogo za slepe morajo samo s sluhom in orientacijo v prostoru slediti zveneči žogi, preprečiti njen prodor v gol za sabo ali doseči gol nasprotni ekipi. Igra košarke na vozičkih zahteva neverjeten občutek hitrosti, manevriranja in met žoge na koš sede na vozičku. Slišali ste za Miho Zupana, vrhunskega košarkarja, nekdanjega člana slovenske reprezentance in profesionalnega člana ekip po Evropi. Vendar je Miha Zupan gluha oseba, pa je kljub temu s svojim neverjetnim garanjem, samozaupanjem in voljo razvil svoje sposobnosti košarkarja do takega nivoja, da se enakovredno vključuje v vrhunsko košarko slišečih. So vse to res »posebne potrebe«?

V slovenski reprezentanci za Rio bodo osebe, ki jim še posebej pripada naziv »s posebnimi sposobnostmi«. Zakaj?

Najprej Darko Đurić: rodil se je brez obeh nog in leve roke, torej le z eno roko. Pa vendar ni le preživel, ampak se je razvil v vrhunskega plavalca. Kako? Z neverjetno pozitivnim pogledom na življenje okrog sebe in razvijanjem preostalih sposobnosti. Zato, ker si nikoli ni priznal, da česa ne zmore. In z velikansko mero treningov, garanja in odpovedovanja.

V maratonu bo tekmoval Sandi Novak, oseba s popolno izgubo vida. Pri tem pa ga ne skrbi njegova lastna sposobnost, marveč bojazen, ali bo njegov spremljevalec zmogel tek v visokem tempu in na maratonski razdalji. Lastnostim obeh bi rekel »posebne sposobnosti«!

Na enak način bi vam lahko predstavil posebne sposobnosti slehernega člana slovenske reprezentance za paraolimpijske igre. V svojem življenju nasploh, ne le v športu, se invalidi resnično spopadamo s »posebnimi potrebami«, vendar jih premagujemo in dosegamo vsakodnevne zmage predvsem s svojimi »posebnimi sposobnostmi«, ki smo jih po sili razmer razvili do vrhunskega nivoja.

Zaradi navedenih in še nešteto drugih primerov iz resničnega življenja invalidov lahko ugotovimo, da nas invalide, veliko bolj kot izraz »posebne potrebe« in njegovo negativno razumevanje, kot skupna značilnost predstavljajo »posebne sposobnosti«. Te poudarjajo tisto, kar je v nas in v našem prizadevanju pozitivnega.

V prispevku sem uporabil podatke o svoji invalidnosti, da mi ne bo kdo očital, kako lahko je modrovati o usodi drugih, svoji pa se izogniti. Pri vas pa sem želel spodbuditi pozitivno razmišljanje o pogojih življenja invalidov. Končno pa nihče nima zagotovila, da ne bo že jutri usoda udarila njega osebno ali njegovo družino in naenkrat postavila življenje na glavo. Zato vas pozivam, usmerimo svoje razmišljanje v pozitivno smer, tudi kadar gre za invalide.