Ker v medijih našteti incidenti niso osamljeni primeri nasilja nad zaposlenimi v zdravstvenem varstvu, menim, da moramo podpreti svoja legitimna prizadevanja po večji varnosti na delovnem mestu. Zdravstveni delavci nismo osebe, ki bi pričakovale nasilje od pacientov, niti nismo »uradno« usposobljeni za delo z osebami, ki so nasilne. V času šolanja in študija se nismo učili veščin in postopkov obvladovanja nasilnih oseb. Prav tako nismo osebe, ki bi nosile zaščitno opremo, kot policisti, ki so osebe, ki vsaj poznajo vse našteto in se tudi redno usposabljajo in pridobivajo veščine samoobrambe ter lahko posedujejo zaščitna sredstva.
Ker v naši državi sistematično ne spremljamo teh incidentov, se lahko opremo na nekatere tuje podatke. V Ameriki se 60 odstotkov vsega nasilja na delovnem mestu (napadov na zaposlenega) zgodi prav na področju zdravstvenega varstva – večina od teh napadov je s strani uporabnikov. Pojavnost poškodb zaradi nasilja uporabnikov nad zdravstvenimi delavci je približno trikrat večja v primerjavi z drugimi poklicnimi skupinami. Torej smo zaposleni v zdravstvu najbolj ogrožena skupina zaposlenih. Predsednika dveh zbornic, ki predstavljata največji skupini zaposlenih v zdravstvenem varstvu (medicinske sestre in zdravniki), razpolagata z nekaterimi podatki, ki kažejo na zaskrbljujoče stanje tudi pri nas. 22 odstotkov zdravnikov je že bilo žrtev fizičnega napada s strani pacientov. Med medicinskimi sestrami jih je bilo 60,1 odstotka žrtev psihičnega nasilja, kar 30,5 odstotka pa žrtev fizičnega nasilja. Torej sta dve najštevilnejši skupini zaposlenih v zdravstvu tudi pri nas pogosto in redno soočeni z nasiljem s strani uporabnikov. Kljub temu do zdaj prave volje za večjo varnost zaposlenih še ni bilo izkazane.
Ta dosedanji mačehovski odnos odgovornih, ki bi se morali zavedati problema in ga primerno obravnavati, je velika težava. Ker zaposleni v zdravstvu zaradi nasilja pacientov velikokrat utrpimo telesne poškodbe, ki puščajo posledice tudi na našem duševnem zdravju, so daljše bolniške odsotnosti stalnica v našem poklicu, čeprav nekatere naše bolnišnice (predvsem psihiatrične) v želji, da bi preprečile vsakršno nasilje nad zaposlenimi v zdravstvu, dodatno zaposlujejo delavce v zdravstveni negi. Vendar trdim, da je to prepuščeno dobri ali slabi volji posameznega delovnega okolja in menedžmenta– torej sistemskih rešitev, ki bi omogočale obvezno minimalno varno delovno okolje za zdravstvene delavce, pa ni niti v psihiatričnih ustanovah, do danes, ko pišemo leto 2016.
Menim, da se mora poleg že nekaterih uradnih stališč obeh zbornic upoštevati tudi druge deležnike v zdravstvu (kamor uvrščam predvsem združenja pacientov) in jih proaktivno angažirati pri reševanju problematike nasilja nad zaposlenimi v zdravstvu s ciljem, da se najde sistemska rešitev na državni ravni, ki bo zaščitila vse zaposlene v zdravstvu. Po zgledu držav, ki imajo to problematiko sistemsko urejeno, menim, da mora država v dialogu z obema najpomembnejšima skupinama zaposlenih v zdravstvu sprejeti vse potrebne ukrepe za zaščito in varnost zaposlenih ter hitro izdelati jasne protokole o ukrepanju v primeru nasilja z namenom, da se pojavnost nasilja zniža na minimalno stopnjo oziroma se ga v bodoče prepreči. Nadalje, da bo uvedla obvezno usposabljanje za zaposlene v zdravstvu za obvladovanja nasilnega vedenja in uvedla potrebna zaščitna oziroma varovalna sredstva na delovnih mestih, kjer je to potrebno. In končno, da bo začela beležiti in spremljati podatke o nasilnem vedenju pacientov do zdravstvenega osebja na državni ravni.
Tokratna ministrica za zdravje je že učinkovito pristopila k reševanju mnogih aktualnih problemov, zato verjamem, da bo vodstvo ministrstva za zdravje takoj pristopilo k reševanju vnebovpijočega problema.
Mag. Branko Bregarpredsednik Sekcije medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v psihiatriji ter predsednik Razširjenega strokovnega kolegija za zdravstveno nego pri MZ
