Vzorec ni nov. V ZDA dogodek ali razkritje, ki lahko v zadnjem trenutku vpliva na izid volitev, imenujejo oktobrsko presenečenje (tam so volitve v začetku novembra). Milanović pa se je očitno specializiral za avgustovska ali vsaj poletna presenečenja – pred lanskimi volitvami sesutje arbitraže o meji s Slovenijo in potem zaprtje meje s Srbijo sredi begunske krize. Tokrat, pred volitvami 11. septembra, ko v rokah nima vzvodov oblasti, so tu besede, da so Srbi »majhen narod«, ki mu vladajo »bedniki«, ki se imajo za nekakšno diplomatsko silo, a če bo treba, »bom šel proti njim radikalno«, »blokirali jih bomo na poti v Evropsko unijo«.

Hrvatom v Bosni in Hercegovini (diaspora ima volilno pravico) pa je sporočil, da bi jih morda kar priključil k Hrvaški. BiH »ni država«, ampak »veliko sranje«, je rekel, in potem dopustil možnost njenega razpada. Kajti Hrvatov »ne bomo ... pustili živeti v državi z Bošnjaki«, če se Republika Srbska odcepi. Potem pa je še enkrat naštel, kdo vse v njegovi družini je bil ustaš. HDZ mu očita, da s tem vdira na njen volilni teren, kar je zelo zgovorno ...

Milanović ne slovi ravno kot politik, ki bi imel na jeziku kaj dosti dlak, vendar so njegove tokratne izjave prej na ravni Vojislava Šešlja ali Milorada Dodika. Ali Zdravka Mamića, teh vrst tipov naokoli pač ne manjka, le da (resno) ne kandidirajo za najmočnejši položaj v državi. V hrvaškem tisku so se v četrtek zato spraševali, ali si je Milanović škodoval ali koristil. Prej slednje. Po vsem svetu cveti pomlad populističnim politikom, ki prestopajo stare, s tihim konsenzom začrtane meje sprejemljivega. Vsi se po malem igrajo z ognjem, vendar situacije niso identične. Evropski populisti na vzhodu celine sovražnika ustvarjajo iz Bruslja in priseljencev, na zahodu tudi, le v obrnjenem vrstnem redu. V tem primeru pa gre za neposredne sosede z vso zgodovino napetih odnosov zadnjih sto petdeset let. Izjave Milanovića igrajo vibrato na nevarno čustveno noto ljudi. Če bo zmagal, bodo od njega pričakovali, da stori, kar je rekel.

Aleksandru Vučiću to lahko kvečjemu pomaga. Kritike Milanovića mu dvigajo podporo celo med tistimi, ki ga ne marajo, saj je vendarle »naš«. Srbski premier je znan populist, ki trenutno krmari med poveličevanjem moči Srbije ter relativno ponižnim procesom vstopanja v Evropsko unijo. Obenem pa on in drugi najvišji srbski predstavniki, obremenjeni s svojimi povezavami z Miloševićem, v razmerju do Hrvaške nastopajo s svojo logiko. Res je, da opazno pogosto pozivajo k pogledom v prihodnost (sploh če pogovor nanese na njihovo preteklost), k prijateljskim odnosom in k reševanju odprtih vprašanj. Obenem pa denimo kriminalizirajo celotno hrvaško osvobodilno vojno, kot da je vsa regija pozabila, kaj se je dogajalo dobri dve desetletji nazaj, pa spomenik Miloševiću bi tudi postavili. Na drugi strani jim vrnejo z rehabilitacijami za domačo in tujo rabo ter s kakšno kolosalno vojaško parado. Same stvari, povezane s preteklostjo. Kako se bo ob tem kakšna rana zacelila? S članstvom v Evropski uniji? Pozabite.

In težko je pričakovati, da bo tega konec, saj napetost koristi enim in drugim, ker je vladanje ob zunanjem sovražniku manj tegobno in se lažje prikrije notranje probleme. Prav teh pa ne manjka. Balkan je od konca vojn počasi napredoval zaradi želje po vstopanju v Evropsko unijo (in Nato), kar je deloma ublažilo največje napetosti. To je ponekod še vidno, ko Srbija zaradi zahtev Bruslja vleče prej nepredstavljive poteze (sporazumi s Prištino). Toda kriza Evropske unije uničuje apetite po širitvah, sukcesivno vstopanje držav (najprej Slovenija, potem Hrvaška ...) pa ustvarja problematično razmerje superiornosti in podrejenosti med članico in nečlanico. To razmerje se postopoma premika proti jugu in je zdaj trčilo ob najbolj nevralgično mejo. Če v enačbo vpeljemo še Bosno in Hercegovino z odcepitvenimi težnjami Republike Srbske, mlahav odnos držav, ki nadzirajo spoštovanje daytonskega sporazuma, ter križanje interesov velikih držav, od Rusije in Turčije do ZDA in Nemčije, dobimo še eno sestavino nevarne mešanice, v kateri se že pretakajo tleče zgodovinsko sovraštvo, ekonomske, socialne in družbene stiske, izgubljene iluzije izgubljenih generacij, beg mladih ter pomanjkanje vizije boljše prihodnosti, ki je očitno ne zagotavlja niti članstvo v Evropski uniji, kar je za regijo katastrofalen obet. In vse to se ne dogaja nekje tam, daleč stran. Slabo in nevarno je tudi za Slovenijo in za njene gospodarske interese. Morebiti pa tudi za varnostne.

Kaj je iskra, ki bi to mešanico lahko vžgala, je nemogoče reči; običajno je nepričakovana. Vsekakor pa politiki skrbijo za redne teste. Regija bi resnično potrebovala nekaj treznih, zadržanih, usmerjenih v prihodnost, pozornih na resnične, dolgoročne nacionalne interese. Ampak – bi jih kdo v zdajšnjem ozračju sploh volil? Skrajni domet je očitno nekdo tipa Božo Petrov ... povprečnega pa dokazujejo usoda Oreškovića ali rezultati srbskih aprilskih volitev.