Znesek približno 20 milijonov mark ali danes 10 milijonov evrov je bil leta 2000 videti nizka cena za Jadransko pivovaro in z njo obetano štiri-, morda celo petkratno povečanje prodaje na takrat razmeroma močno zaščitenem hrvaškem trgu. Posel naj bi Pivovarni Laško pomagal pri povrnitvi deleža na hrvaškem trgu, ki ga je izgubila z razpadom Jugoslavije. Skoraj hkrati z Laščani, pravzaprav v skupnem aranžmaju, se je v Splitu znašlo tudi Žito, ki je od istega podjetja kot Laščani pivovarno, splitske Prerade, odkupilo pekarsko-testeninarski del. Slobodna Dalmacija je takrat poročala o priložnostni slovesnosti, na kateri sta glavni direktor Prerade Vjenceslav Bacci in predsednik uprave Žita Rudolf Kajtner podpisala prevzemno pogodbo. »S podpisom pogodbe prihodnost Prerade ni več vprašljiva in pomeni sonce na obzorju,« je takrat izjavil Bacci. Z obeh strani je bilo slišati še množico vzhičenih besed o posodobitvi proizvodnje in drugih naložbah ter razvojnih načrtih, celo izvoznih.
Le pičli dve leti kasneje je Žito »sonce na obzorju« prodalo »zaradi omejenih možnosti za rast«. Pivovarna Laško, ki je bila pod vodstvom Antona Turnška v Sloveniji po prevzemu mestinjskega Vitala in Radenske zapletena v pivovarsko vojno za Union z belgijsko nadnacionalko Interbrew in ki je v Srbiji licitirala za polnilnico mineralne vode Knjaz Miloš (na vrhuncu pogajanj so zanjo ponujali občutno več kot 100 milijonov evrov) ter si v BiH in Srbiji ogledovala za morebitne prevzeme godne pivovarne, je v Splitu vztrajala. Prodaja piva na Hrvaškem se je resda sprva povečala, a ne tudi tržni delež, splitska hčerka pa je zahtevala vedno nove naložbe. Na koncu se jih je, po podatkih iz Laškega, nabralo za skoraj 50 milijonov evrov, ki so jih zadnjih pet, šest let laški pivovarji knjigovodsko postopoma odpisovali.
Izgubljeni v majhnosti
Končni obračun ekspedicije na Hrvaško bodo v Pivovarni Laško – medtem je prešla v last nizozemskega Heinekena – šele naredili, kajti za nekaj opreme iz Jadranske pivovare, ki je v celoti niso mogli prodati, še iščejo kupce. Fructal, ki so ga Laščani dobili z Unionom, so prodali že prej, prav tako Radensko. Od slovenskega pijačarskega holdinga, o katerem je sanjal Turnšek, poldrugo desetletje kasneje ni ostalo nič. Ne le da ni postal »regionalen igralec«, tudi lokalen igralec ni več: Fructal je v srbski lasti, Radenska pa v češki. In tudi Žito, ki se je kot eden prvih slovenskih živilcev odpravilo osvajat trge nekdanje skupne države s prevzemi, je od lani hrvaško in po svoje celo podržavljeno, kajti v Podravki se brez hrvaške politike ne zgodi skoraj nič.
Podravka je eden izmed tistih velikih živilskih sistemov, ki jih je Hrvaška podedovala iz socializma. Kot pravi agrarni ekonomist Emil Erjavec, po drugi strani tamkajšnje družinsko kmetijstvo ni bilo tako močno oziroma pomembno kot v Sloveniji. »Njihovi kombinati, njihovi poslovni sistemi in vertikalne integracije so bile močnejše, z večjim obsegom proizvodnje od slovenskih, ki pa so bile v jugoslovanskih razmerah najbolj učinkovite in prepoznavne. Ti poslovni sistemi, vključujoč tudi kmetijsko pridelavo, so se na Hrvaškem obdržali, pri nas pa so se hitro atomizirali, tudi zaradi močne vloge posameznih direktorjev in seveda v kmetije usmerjene kmetijske politike, ki je bila na Hrvaškem manj izrazita. Pa tudi vojne in Tuđmanovega modela privatizacije ne gre pozabiti. Ti poslovni sistemi, kombinati in industrija v rokah politično izbranih novih lastnikov so imeli trg, ki je bil skoraj deset let dlje od slovenskega zaščiten pred tujo konkurenco, obenem pa so najmočnejši, kot Agrokorjev Ivica Todorić, uspešno zgradili koncerne, ki so združili pridelavo, predelavo in trgovino. Tako so imeli najbolj spretni in prosvetljeni med njimi čas, da v svoja podjetja prenesejo tudi nekatere dobre tuje prakse, hkrati pa izšolajo lastne kadre, pogosto prav tako v tujini. Ali pa jih najamejo, tudi odlične iz svetovnih multinacionalk. Pred leti me je obiskal eden takih, s preprostim vprašanjem, kako to, da imate v Sloveniji odlično surovo mleko, nam pa ne gre. V Sloveniji smo še zmeraj odlični, vsaj v regijskih merilih, v osnovni pridelavi in predelavi, ne znamo pa dovolj dobro tega spraviti v večje ekonomske sisteme. Izgubljamo se v majhnosti, v lastniških spopadih in predvsem nimamo občutka za strateške ekonomske odločitve, ki so tukaj v povezovanju pridelave, predelave in trgovine v močne agroživilske verige ter v novih tehnologijah. Pri nas so najbolj vitalni in razvijajoči se na ravni majhnih in srednjih podjetij. Kot da ne bi imeli kolektivne inteligence za vodenje večjih sistemov. Gre tudi za kadre in njihovo kakovost. Hrvati vsaj deloma te verige imajo, seveda lahko tarnamo, da so nastale v politični španoviji, ampak jih imajo, so resni regionalni igralci in ob rastočih srbskih iz Vojvodine ključni igralci na Balkanu. Jim pa na drugi strani manjkajo surovine, saj so kmetije preveč zanemarili in del Hrvaške, kjer so prej živeli Srbi, pustili praktično neobdelan. Imajo pa odličen razvoj v Istri, v delih Slavonije, ki je primerljiv s slovenskim.«
Leto 2010, ko se je zgodilo nemogoče
Na časovni premici med prevzemom Jadranske pivovare in prodajo Žita se je prelom zgodil leta 2010, ko je hrvaška skupina Atlantic za skoraj 400 milijonov evrov (z vključenimi prevzetimi dolgovi) kupila Drogo Kolinsko. Ta je bila najbolj dragocen del portfelja obupno prezadolženega finančnega holdinga Istrabenz. Vojko Volk, nekdanji slovenski veleposlanik v Zagrebu, pravi, da je takrat zelo pomemben slovenski gospodarstvenik pri njem v pisarni to komentiral z besedami: Zgodilo se je nemogoče, sardina je pojedla brancina. »Skupina Atlantic je bila takrat približno dvainpolkrat manjša od Droge Kolinske. Od takrat je še kar nekaj hrvaških sardin pojedlo slovenske brancine. V takih primerih, ko neprimerno manjša podjetja prevzamejo večja, je težko verjeti, da gre le za ekonomsko utemeljene posle. Gre tudi za drugačne vrste aranžmajev, med njimi politične. Političen posel je bil tudi Agrokorjev prevzem Mercatorja, v povezavi z nenavadno težavnim prodajanjem Pivovarne Laško, ki je šla v prodajo šele po prodaji Mercatorja. Če bi šla prej, Mercatorja ne bi bilo treba prodati. Zadnji od mnogih poskusov nakupa Mercatorja je bil dogovorjen za določeno ceno, pod določenimi pogoji in za določen čas, izpeljan pa je bil za bistveno nižjo ceno in pod drugačnimi pogoji. Slovenska vlada bi lahko vztrajala pri dogovorjeni ceni in pogojih, pa žal ni in se je prilagodila ceni, ki jo je izsilila prezadolžena skupina Agrokor. Kljub vsemu je imelo to podjetje dovolj denarja za plačilo množice lobistov v Sloveniji. Bolj političnega posla, kot je bil Agrokorjev prevzem Mercatorja, pri nas najbrž še ni bilo.«
Vendar to, da je leta 2010 prišlo do zasuka in da so se nekdanji slovenski prevzemniki hrvaških podjetij čez noč spremenili v prevzemne tarče hrvaških podjetij, nikakor ni bila (samo) zasluga hrvaške politike in z njo povezanih tajkunov. Za to, da je bila prodaja za Pivovarno Laško (z Unionom), Fructal, Radensko, Istrabenz oziroma Drogo Kolinsko in Mercator nazadnje edini izhod, ima zasluge predvsem slovenska politika. Ne zato, ker teh prodaj v zadnjem trenutku ni preprečila (čeprav bi nemara v kakšnem primeru imela za to celo pravno ali vsaj pogajalsko podlago), temveč zato, ker je bodisi z neposrednim vmešavanjem bodisi s pohabitvijo nadzornih institucij ta podjetja pred tem tako zelo oslabila.
V zvezi s tem je bilo najbolj usodno (in povsem drugače kot na Hrvaškem), da je do leta 2005 v Sloveniji omenjena podjetja obvladovala in podpirala ena politična opcija, potem pa – in vse do izbruha finančne krize ter pike na i leta 2008 – druga. Oziroma si je vsaj prizadevala pridobiti nadzor v njih. Ta sprememba, ki jo simbolizira vstop Pivovarne Laško in Istrabenza v Mercator, je kratko malo povzročila »razpad sistema«. Hkratnih kadrovskih sprememb, finančne preobremenitve oziroma daleč predolgega finančnega vzvoda, samoniklega ali politično spodbujenega megalomanstva, tudi osebnega pohlepa menedžmenta, zlasti pa povsem v ozadje odrinjenega razvoja in posledične nesposobnosti za strateško predvidevanje in prilagajanje poslovnega modela Mercator, Pivovarna Laško in Istrabenz niso prenesli.
Tragična ironija tega dogajanja je v tem, da je politika, vlada Janeza Janše, Laško in Istrabenz v začetno zadolžitev za prevzem Mercatorja potisnila zato, da bi največjemu slovenskemu trgovcu pomagala pri prodoru na južne trge, ker je ta po besedah takratne državne sekretarke Andrijane Starina Kosem s tem menda imel težave. Ironija je kajpak v tem, da je takrat samo Mercator imel prepoznavno strategijo »osvajanja Balkana« (seveda ni nujno, da bi bila dolgoročno uspešna) in da je bil Zoran Janković v marsičem svojevrsten prototip hrvaških (in srbskih) tajkunov (s katerimi se je vedno dobro razumel), ki so se tam šele »konsolidirali« in kasneje s svojimi »skupinami« prišli v Slovenijo.
Ujetniki predsodkov in strahov
Zanesljivih podatkov o tem, kako je prevzem Mercatorja vplival na prodajo slovenske živilsko-predelovalne industrije, po Erjavčevih besedah za zdaj nimamo, ker je še prezgodaj. Za resne analize je od vključitve Mercatorja v sistem Agrokorja minilo še premalo časa, že navaden potrošnik pa lahko opazi razlike, vsaj pri mesnih izdelkih, saj se hrvaški izdelki pojavljajo tudi pod slovenskimi blagovnimi znamkami. Erjavec opozarja, da je večina hrvaških živilskih sistemov pred petnajstimi leti v vseh pogledih zaostajala za slovenskimi, danes pa so tehnološko in ekonomsko že na podobni ravni, po obsegu pa večji in se še širijo. »Potrebujejo tako trg kot surovine, ker pridelava zaostaja. Ko je Ljubljanske mlekarne kupil francoski koncern, ki pa ima regionalno centralo v Zagrebu, recimo, je šlo za značilen nakup zaradi surovin in trga, kajti organiziranje reje oziroma pridelave mleka je dolgotrajen proces, lažje je kupiti mlekarno. Po informacijah, ki jih imam, imajo tako Ljubljanske mlekarne v sistemu Lactalisa natančno določeno strateško mesto, tudi v razvojnem pogledu. Ne bodo pa Ljubljanske mlekarne verjetno več proizvajale vsega, kar je ekonomsko racionalno, vprašanje je le, v katerem segmentu se bodo ohranile. To, da v Sloveniji mlekarske panoge nismo znali povezati v močno verigo, je druga zgodba, velja pa bolj ali manj za celotno kmetijstvo. Naša privatizacija je bila morda socialno pravičnejša kot na Hrvaškem, dala pa nam je preveč razpršene in tudi industrijskih sistemov manj vešče in le za Slovenijo dovolj pametne in močne lastnike. Zakonitosti ekonomije pa gredo svojo pot.«
Hrvaška je danes skoraj povsem deindustrializirana država, seveda z izjemo živilske panoge. Ta je, če ni še vedno državna kot Podravka (te dni je na Hrvaškem slišati, da jo prevzema Atlantic, kar – če bo do tega prišlo – najbrž ne bo ostalo brez posledic za Drogo Kolinsko) ali vključena v Lactalis kot nekdanja mlečna industrija Dukat iz holdinga Lura, pretežno v rokah tajkunov, pravzaprav natančneje oligarhov z znamenite liste stotih pokojnega predsednika države Franje Tuđmana, od katerih so si, kot poudarjata tako Erjavec kot Volk, nekateri »pamet« kupili tudi v tujini. »Hrvaška je pač za tujce privlačna država,« pravi Volk, »lahko jim ponudi priveze v marinah, zemljišča za hiše itd., tudi visoke plače in, recimo, socialno kapico, številne zasebne angleške, nemške in francoske šole ter univerzitetne programe v angleščini. Vsega tega v Sloveniji nimamo. Pri nas smo še vedno ujetniki predsodkov in strahov, da moramo ščititi slovenščino tako, da onemogočamo tuje jezike. V resnici smo preživeli in slovenščino ohranili tako, da smo stoletja govorili tuje jezike. Nikoli nismo govorili samo slovensko, nikoli v svoji zgodovini, vedno smo ob tem govorili vsaj en tuj jezik in kot narod obstali. Vsi Skandinavci govorijo angleško in se lahko šolajo v angleščini, pa njihovi jeziki niso niti malo ogroženi.«
Eden hrvaških oligarhov, ki so se ob Ivici Todoriću (Agrokor) in Emilu Tedeschiju (Atlantic) namenili tudi z naložbami v Sloveniji postati vodilni v regiji s svojimi podjetji, je Ante Vlahović iz skupine Adris. Ta ravnokar prihaja na slovenski zavarovalniški trg s Croatio Osiguranjem, hkrati pa že dlje časa ne skriva želje po prevzemu bodisi Zavarovalnice Triglav bodisi (morebiti še rajši in bolj realistično) pozavarovalnice Save Re. V njej že ima pomemben delež in čaka na dovoljenje zavarovalne agencije, da ga poveča. In kdor vsaj površno spremlja poslovne novice, je zadnje tedne lahko zaznal nenavaden nemir v vrhovih Save Re. Kot po naključju, ki vzbuja občutek, kot da bi nekdo rad Adrisu olajšal delo, se v nadzornem svetu in upravi pozavarovalnice namreč prav zdaj vse povprek žagajo.
Od kod podpora EBRD in EIB
Pred komaj tremi leti je bil prav Adris eden od tekmecev Zavarovalnice Triglav na razpisu za prodajo – Croatie Osiguranja. Triglav, ki je za delnico Croatie ponudil največ, dobro petino več od Adrisa, je bil po uradni razlagi finančno prešibek za potrebno dokapitalizacijo in zadostno dolgoročno podporo. Croatio Osiguranje je dobil Adris in okrepljen z lansko (menda pol milijarde vredno) prodajo svoje »izvorne naložbe«, Tvornice duhana Rovinj, hoče na regijski vrh v panogi. Tega zaseda Zavarovalnica Triglav, ki je ob Gorenju pravzaprav še edino veliko »vsejugoslovansko« slovensko podjetje.
Kot rečeno, ne bi bilo prvič, da bi v Sloveniji z medsebojnim spotikanjem (za katerim so včasih zelo verjetno povsem otipljivi »provizijski interesi«) potencialno nevesto hrvaškega ženina opremili z izdatno doto. Tudi zato statistika Banke Slovenije (BS) ne more biti presenečenje: medtem ko je bilo leta 2005 v Sloveniji za slabih 300 milijonov evrov hrvaških neposrednih naložb, jih je bilo leta 2014 za slabih 800 milijonov. Po prevzemu Žita bo ta številka v statistiki BS za leto 2015 verjetno blizu milijardi evrov, medtem ko je po podatkih Hrvaške narodne banke (HNB) skupna vsota konec lanskega leta znašala 770 milijonov evrov. Od članic EU je bila Hrvaška konec leta 2014 po podatkih BS četrta največja vlagateljica v Sloveniji s slabimi osmimi odstotki vseh tujih naložb (in ni daleč od drugega mesta), skupno pa peta (za Avstrijo, Švico, Nemčijo in Italijo). Slovenija je bila konec lanskega leta na drugi strani po podatkih HNB osma največja investitorka na Hrvaškem, s skupno 1,3 milijarde evrov (od tega je 950 milijonov evrov investicij imela že konec leta 2008). Tudi tu je med centralnima bankama razlika, saj je imela po podatkih BS konec leta 2014 Slovenija na Hrvaškem za 1,5 milijarde evrov naložb, vendar BS v tem okviru na več kot 600 milijonov evrov ocenjuje (počitniške) nepremičnine slovenskih državljanov na Hrvaškem.
»Trenda« sta ne glede na nekatere razlike enaka po statistikah obeh centralnih bank: slovenska vlaganja na Hrvaško se ustavljajo, hrvaška v Slovenijo (skokovito) povečujejo. Vojko Volk s tem v zvezi opozarja na pogosto spregledano dejstvo, da pri tem z izdatno podporo sodelujejo tudi mednarodne finančne ustanove. »Hrvati, pa tudi Srbi, imajo v evropski razvojni banki in evropski investicijski banki (EBRD in EIB) nenavadno visok delež svojih uslužbencev, še zlasti na srednji ravni. Ti podjetjem iz svojih držav znotraj obeh institucij zagotavljajo informacije in lobistično podporo. Brez kreditov EBRD Agrokor danes morebiti sploh ne bi več obstajal. Nekaj mesecev pred prodajo Mercatorja Agrokorju je takratni predsednik hrvaške vlade Zoran Milanović v diplomatskem krogu ocenil, da Agrokorju grozi razpad na več delov, če mu ne bo uspelo prevzeti Mercatorja. Zakaj imajo Hrvati in Srbi v omenjenih bankah veliko ljudi? Prvič zato, ker imajo veliko odlično izobraženih posameznikov, ki iščejo službo v tujini, službe v EBRD in EIB pa so seveda dobro plačane, in drugič zato, ker jim država pomaga te službe dobiti. V Sloveniji ni videti, da bi država sistematično pomagala ljudem, ki hočejo dobiti službo v evropskih ustanovah, prej nasprotno.«
Dolga senca Ljubljanske banke
Ko so kmalu za laškimi pivovarji leta 2002 srečo na Hrvaškem poskusile Terme Čatež, so trčile ob bolj ali manj nepričakovano oviro. S približno 50 milijoni evrov vrednim prevzemom hotelsko-turističnega podjetja Sunčani Hvar je bil to dotlej najbolj ambiciozen slovenski poslovni projekt na Hrvaškem. Terme, takrat zaradi deležev Kada in Soda še pod odločilnim vplivom države, so na razpisu zmagale, vendar jih je spodnesla komaj opazna podrobnost. Njihov 2,5-odstotni lastnik je bil tudi sklad Maksima v lasti NLB in zaradi tega, pač zaradi spora glede dediščine Ljubljanske banke in terjatev hrvaških varčevalcev do nje, je hrvaška centralna banka posel preprečila. (Je pa Termam Čatež približno vzporedno uspelo prevzeti sarajevske Terme Ilidža. Pred dobrim letom dni so jih – medtem so postale zasebno podjetje – prodale.)
»Dediščine« Ljubljanske banke (LB) v statistiki, kakršno vodita centralni banki, ni, čeprav ni majhna in sega v same začetke slovensko-hrvaških gospodarskih odnosov po vzpostavitvi samostojnosti. Če, denimo, ne bi bila zavrnjena prošnja za dokapitalizacijo zagrebške LB, spora glede varčevalcev morda sploh ne bi bilo. Toda Hrvaška, pravi Volk, ni hotela – in še danes noče – »priznati« LB, kaj šele da bi ta z dokapitalizacijo postala tretja največja banka v državi. To bi namreč pomenilo tudi »priznanje« njenih terjatev do hrvaških podjetij, ki jih je po uradnih podatkih za več kot milijardo evrov. »LB ne more poslovati in dolgov ni mogla vrniti, četudi bi hotela, hkrati pa še danes ne more izterjati dolgov do hrvaških podjetij. Trenutno obstaja za okrog 400 milijonov izterljivih terjatev LB, torej terjatev do podjetij, ki obstajajo in celo dobro poslujejo, recimo Ina ali pa Sladkorna tovarna Osijek. Teh terjatev slovenska država tudi noče predati v izterjavo kakšnemu za to specializiranemu podjetju iz tujine, pa bi lahko. Tudi pri Agrokorjevem prevzemu Mercatorja Slovenija ni postavila vzajemnega pogoja, da se naši banki omogoči poslovanje, pa bi lahko. Je pa tako ravnala hrvaška vlada, ko je blokirala prodajo podjetja Sunčani Hvar slovenskemu podjetju Terme Čatež samo zato, ker je bila NLB nekajodstotna lastnica Term Čatež.«
Kakor verjetno noben nasprotnik ne razvname slovenskih navijaških strasti bolj od hrvaškega, je težko najti tudi kapital oziroma prevzemnika, ki bi v Sloveniji povzročil več vznemirjenja od hrvaškega. Vendar kot so porazi na igrišču praviloma posledica slabe organizacije igre in večjega števila napak kot pri nasprotniku (drži, da izjemoma o zmagovalcu lahko odloči naključje ali sodnik), tako bi morala tudi Slovenija, d. d., kritično razmisliti o lastni »organizaciji igre« in napakah, zaradi katerih zdaj tako zlahka prejema zadetke.
Komur novi lastniki slovenske živilske industrije, trgovine in turizma, jutri pa morda še kakšne zavarovalnice in banke, niso všeč (za kar je v nekaterih primerih veliko utemeljenih razlogov), bi se moral, z drugimi besedami, vprašati, zakaj vse to ni bilo privlačno za kakšne bolj »všečne« vlagatelje in strateške partnerje. Zakaj se Slovenije drži dvomljiv sloves za tuje naložbe »težke države«, koga vse smo od- in nagnali, kaj vse smo storili, da smo zbili ceno »družinske srebrnine« na razprodajno raven, itd. Doslej smo za kritičen premislek o tem imeli že kar nekaj priložnosti in jih vse po vrsti zapravili.
