Shod v Ribnici,

ki ga je priredilo kat. politično društvo, se je vršil ob ogromni udeležbi zavednih katoliških mož ribniške doline. Dr. Šusteršič se je v dve uri trajajočem govoru pečal s Šukljejevo politiko. Njegov govor objavimo na prvem mestu. Zelo nesrečen dan pa je imel včeraj posl. Višnikar. Mož je bil toliko nepreviden, da se je upal na govorniški oder in hotel zagovarjati svojega prijatelja – dvornega svetnika. Toda uprav elementarni pojavi ljudske nevolje so ga menda poučili, da je tudi njemu v ribniški dolini za vselej odzvonilo. (…) Slabo je naletel včeraj tudi liberalni učitelj g. Gregorač iz Dolenje vasi, ki je hotel na shodu prodajati svojo naprednost. Malo prijazne opazke so mu letele na uho in ni dosti manjkalo, pa bi se bil kopal v hladnih valovih Bistrice.

Slovenec, 27. avgusta 1900

Katoliški shod v Ribnici

V Ljubljani , 27. avgusta. – V nedeljo je misijonaril dr. Šusteršič v Ribnici, ter ondi – baje pod nekim kozolcem – na vatle prodajal svoje ponarejeno katoliško prepričanje. Vršilo se je vse po znanem katoliškem receptu. Zbobnalo se je skupaj nekaj možakarjev, ki radi zabitosti slove daleč na okrog, obilo žensk, ki glede pameti niti s svojimi piščanci tekmovati ne morejo, precej otrok, in največ razljučenih kaplanov in pijanih popov. Pred to pod kozolcem zbrano družbo je špekulativni advokat in katolik dr. Šusteršič preobračal svoje kozle. Govoril ni, kvasil je on tisto, kar je kvasil v Kamniku in že drugod. Sploh ima – kakor vse kaže – pripoznani voditelj kranjskih katolikov za sedanjo »veliko« kampanjo, s kojo tlači deželo, pripravljen jeden sam govorček, kojega se je, ker je ta govorček plačan, prav dobro na pamet naučil. Ta svoj govorček je sprožil s svojega vretena tudi pod ribniškim kozolcem. Efekt pa je bil tisti, kot povsod drugod, možje so odpirali usta do ušes, ker niso ničesar umeli, ženice so se jezile, češ, kaj dela ta črni »škric« s svojo pridigo konkurenco našim gospodom, a otroci so se najbolje zabavali, ker se je Šusteršič na odru nekako tako obnašal, kakor se obnaša Kašperček na svojem odrčku! Bil je Šuklje, kojega je politični naš Kašperček ubijal! Klerikalci so strašno ponosni na to, da se pri njihovih »shodih« nikdar ne upa kak naprednjak kaj spregovoriti! V svojih glasilih se izkažejo, kakor da bi jim bilo všeč, če bi se oglašali na katoliških shodih liberalci, da bi jih potem kapacitete àla Šusteršič, Lampe in Vencajz z uma svitlim mečem kar na kosce razsekali. (…) Taka je svoboda govora, kojo katoliki dele naprednjakom na svojih shodih! »Slovenec« pa se bode še vedno bahal, da se liberalci ne upajo na katoliške shode.

Slovenski narod, 27. avgusta 1900

Shod v Ribnici in glasilo slovenske inteligence.

Sinočni »Slov. Narod« prinaša o ribniškem shodu dolgo notico, iz katere se vidi, da napredne »velemože« silno jezi, ker volilci po ribniški dolini ne marajo več za tako delavne moči, kakor je liberalni posl. Višnikar, bivši član Šukljejevega zloglasnega deželnozborskega »Triglava«. »Sl. Narod« pravi, da je dr. Šusteršič imel svoj shod v Ribnici pod nekim kozolcem (vršil pa se je shod na župniškem vrtu) in opisuje množico 800 zavednih mož, da so »možakarji, ki radi zabitosti slove daleč naokrog«, da so bili to »napiti tonzuriranci« in da so tulili kakor lačne zverine v menažeriji. »Nar.« trdi, da so bili zborovalci pijana »tolpa«, da so imeli »penasta žrela!« »Narod« piše, da se je »shoda udeležilo obilo žensk, ki glede pameti niti s svojimi piščanci tekmovati ne morejo, precej otrok in največ razljučenih kaplanov in pijanih popov«. Res je, da ni bilo na zborovalnem prostoru nobene ženske, nobenega otroka, da so bili ondi samo trezni najodličnejši možje volilci, iz cele ribniške doline, ki si naj dobro zapomnijo, s katerimi psovkami »Nar.« obsipa občeznano zavednost ribniškega ljudstva, in zapomnijo si naj dobro, da je somišljenik »Slovenskega Naroda « poslanec Višnikar! (…)

Slovenec, 28. avgusta 1900

Klerikalni argumenti.

V »Slovencu«, v številki 195. z dne 27. t. m. je v poročilu o ribniškem shodu čitati tudi to-le: »Slabo je naletel včeraj tudi liberalni učitelj gosp. Gregorač iz Dolenje vasi, ki je hotel na shodu prodajati svojo naprednost. Malo prijazne opazke so mu letele na uho in ni dosti manjkalo, pa bi se bil kopal v hladnih valovih Bistrice.«

To je notica, ki se nikakor ne more prezreti, že zategadelj ne, ker se ta prekarakteristična notica nahaja v glasilu ljubljanskega škofa, v glasilu kranjske duhovščine, katero glasilo urejajo kanoniki in semeniški profesorji. (…)

To so torej argumenti, s katerimi deluje duhovniška stranka. Ta stranka je res globoko padla, tako globoko, da mora biti sram vsakega količkaj spodobnega človeka, če pripada k njej. (…)

Stvar, ki jo zastopajo klerikalci, mora biti preklicano slaba, da je drugače ne morejo braniti, kakor s tem, da hočejo kar potopiti človeka, ki želi na javnem shodu zastopati svoje pošteno prepričanje. (…)

Slovenski narod, 29. avgusta 1900