Italija, dan potem: mrtvih vse več

Reševalci delali brez prekinitve

Tolažbo je dajala prisotnost vseh organizacij, ki se znajdejo v izrednih razmerah. Skupine reševalcev s psi so hodile okrog porušenih hiš in vedno znova poskušale zaznati znake življenja. V Pescari del Tronto so po sedemnajstih urah iz ruševin potegnili živo štiriletno deklico. Vendar je redkim trenutkom sreče sledil dolg niz žalostnih statistik. Število mrtvih, ki so jih našli, je iz ure v uro naraščalo. Sedemdeset, dvaindevetdeset, sto osemdeset, dvesto petdeset. Pokrili so jih z belimi ponjavami in odpeljali. Žrtve so pod ruševinami iskali gasilci, speleologi, pripadniki civilne zaščite iz vse države, karabinjerji in pripadniki šeste inženirske brigade italijanske vojske. Na cestah je nastala gneča zaradi dolgih kolon reševalnih vozil vseh barv in znamk. Reševalna akcija je stekla hitro in učinkovito, reševalci so prišli v velikem številu z vso potrebno opremo in so delali brez prekinitve.

Prvih deset, največ dvajset ur je to reševalna akcija. Potem postane nekaj drugega. Čez čas iz ruševin ne pride nihče več živ, odkopavajo samo še žrtve. Vendar so reševalci vseh rodov zavzeto opravljali svoje delo naprej. Na robu porušenih naselij so v nekaj urah postavili šotorska naselja z električno napeljavo in poljske kuhinje. Čeprav je bila organizacija na trenutke improviziran kaos, nihče ni izgubljal živcev. Zdelo se je, da bodo ruševine hitro očiščene in položaj normaliziran.

Lorenza velika operacija ni prepričala. »To smo tukaj že videli, veste,« je rekel, ko je očeta z večino stvari iz hiše vkrcal v reševalni avtomobil. »Zdaj smo v središču pozornosti in vsi so tukaj. Čez nekaj dni bodo začeli odhajati in čez nekaj tednov se nas ne bo več nihče spomnil. Nam je v eni noči vse uničilo. Naslednjih deset ali dvajset let bomo čistili ruševine in na novo sestavljali življenje. Ne vem, ali nam bo kdo zares pomagal.«

Ko izredne razmere minejo, postane zares težko

Duhovnik Don Alessandro je v mesto prišel iz Neaplja pogledat, kakšne so potrebe. Prevevali so ga podobni občutki kot Lorenza. »Zdaj smo priča trenutkom velike solidarnosti,« je rekel v družbi še treh duhovnikov, ki delajo za katoliško humanitarno organizacijo. »Vsi prinesejo hrano, obleke in odeje.« To je rekel z glasom, kot da je s tem kaj narobe. Vendar se je hitro popravil. »S tem seveda ni nič narobe. Ko so izredne razmere, je vsaka stvar dobrodošla. Treba je preživeti tistih nekaj dni, ko je preživetje glavni cilj in so vsi veseli, ker so preživeli. Ko izredne razmere minejo, postane zares težko. Takrat pridemo mi.«

Don Alessandro s seboj ni prinesel ničesar razen beležnice. Rekel je, da bodo oni prišli s stvarmi čez nekaj tednov. »Kot običajno bo tukaj hrane desetkrat preveč. Proč jo bodo metali. Veste, česa bo primanjkovalo? Stvari za osebno higieno. Čistil in metel za hišo. Treba bo razmisliti o dolgoročni pomoči. Ljudem bo zares težko, ko bodo v roke dobili položnice za kredite za hiše, ki jih ni več. Takrat pridemo mi.« Odšel je na obisk k škofu najbližjega neporušenega mesta Ascoli Piceno, da skupaj pripravijo program pomoči. Prihodnje leto bo preživel v teh krajih.

Obnovljena bolnišnica ni več uporabna

Na robu mesta je stala obnovljena stavba bolnišnice. Zidovi so bili sveže prepleskani, okna popolnoma nova, streha bleščeča. Vendar so zidovi popokali na vseh robovih, okna so skočila iz okvirjev, streha je zevala s širokimi špranjami na robovih.

»Bolnišnica je popolnoma neuporabna,« je rekel zdravnik Stefano Previtera. Utrujen je sedel pred modrim šotorom na parkirišču za reševalne avtomobile. Za njim je brnel generator, ob njem so bili invalidski vozički, ležalniki in z aluminijasto folijo prekrita medicinska oprema. Bil je malodušen.

»Položaj je katastrofalen,« je rekel. »Bolnišnica ni več uporabna. Postavili smo medicinsko postajo v šotorih, da lahko opravimo najnujnejše posege. Vsa paciente iz bolnišnice smo odpeljali drugam. Iz ruševin prinašajo skoraj samo trupla. Mrtve bomo šteli v stotinah. Mesto je popolnoma uničeno. To je bilo eno najlepših italijanskih mest. Bilo je polno življenja. Zdaj je območje obupa. Za zdaj smo zdravniki tukaj. Bomo videli, kakšna organizacijska navodila bomo dobili.«

Policija je ob vhode v vsa prizadeta naselja postavila blokade in vzpostavila sanitarni kordon. Na porušene ulice pa so prišli veliki bagri. Previdnega odkopavanja ruševin z rokami in iskanja preživelih je počasi konec.