Nadaljevanka o prihajanju in odhajanju županov s finančnega ministrstva ne bo nič novega. Lani so za pogajalsko mizo sedli devetkrat, izpogajali pa nič. Na koncu so o višini povprečnine odločili poslanci, ki so sledili nižjemu predlogu vlade. Hrup zaradi povprečnin se nato še dolgo ni polegel. Nadaljevanka je šele postala gledana, ko se je v igro vključil državni svet z vložitvijo veta, in dosegla vrelišče, ko je 144 županov zahtevalo odstop tedanjega ministra Dušana Mramorja. Lahko bi rekli, da je imela nadaljevanka srečen konec. Nikomur se ni zgodilo nič hujšega. Mramor je obstal in nobena občina ni bankrotirala. Bomo takšni nadaljevanki priča tudi letos? Zelo verjetno.

Pogajalski strani namreč sedita na povsem ločenih bregovih. Sporočila za javnost z občinskega brega so ostra, v njih državi sporočajo, da se zaradi njene »skopušnosti« zajedajo v lastna sredstva. Da za obvezne naloge namenjajo denar, ki bi ga sicer lahko porabile za gradnjo vodovodov, šol, vrtcev, igrišč… Po njihovih izračunih so tako lani državi za vedno posodile 217 milijonov evrov. V zadnjih devetih letih so se jim stroški za vrtce povečali za polovico, povprečnina, iz katere občine financirajo ta strošek, pa je višja zgolj za 14 odstotkov. Opozarjajo, da se jim povečujejo stroški tudi za druge socialne transferje. Poleg tega jim država nalaga vedno nove naloge. Ob vsaki priložnosti spomnijo, da država krši zakon, saj jim že leta ne namenja zneska, ki ga izvrže uradni kalkulator na ministrstvu za finance.

Tudi pisma z državne strani postajajo vse ostrejša. Z uradnim kalkulatorjem izračunana povprečnina ni sveta in nedotakljiva številka, temveč zgolj izhodišče za pogajanja, menijo državni uradniki. Povedati znajo, da občinski proračuni niso pregledni, da občine občanom omogočajo »nadstandardne« storitve, račune pa izstavljajo državi. Ne pozabijo omeniti, da so občine lansko leto končale s presežkom na računih. Na mizo jim postavljajo podatek, da so občine v času krize od leta 2008 do 2014 povečale svoje prejemke za 17,8 odstotka, preostali javni sektor pa za zgolj 4,8 odstotka. Da so število zaposlenih povečale za 14 odstotkov, materialne stroške pa za devet odstotkov. In da jih kljub vsemu objokovanju lani nobena občina ni obvestila, da bi imela likvidnostne težave.

Anomalije, ko občine plujejo v poslovne vode, kupujejo podjetja, medije, rešujejo propadle lokalne družbe in financirajo številne zavode z enim ali dvema zaposlenima, državo le še bolj utrjujejo v prepričanju, da je denarja v občinah dovolj. Drage in nesmiselne državne naložbe na drugi strani župane krepijo v spoznanju, da država ne razume potreb Janeza na samotni kmetiji.

Srečanje v dolini med dvema bregovoma bo težavno. Eni med problemi na terenu in drugi v bolj ali manj problematičnih rdečih številčnih izračunih bodo težko sestopili. Medsebojna sporočila bodo v luči napovedanih sprememb na področju lokalne samouprave verjetno le še ostrejša. Zato se postavlja vprašanje, ali so jalova pogajanja smiselna in ali ne bi veljalo razmisliti o drugačnem načinu določanja vsakoletnih zneskov. Odpiranja tega vprašanja se bojijo eni in drugi, saj je pogled tudi na to z dveh bregov zrcalno nasproten.