Torej smo v obdobju, ko se počasi lahko vse manj učinkovito grejemo s soncem. Tudi zaradi krajšega dneva. In to »občuti« tudi vreme, ta pohlepen porabnik energije – seveda sončne, ker druge nima na voljo. Na tem svetu je že tako, da se brez energije stvari prej ali slej ustavijo. In bi se tudi vreme, a na srečo sonce sije tudi pozimi in nam dovaja vsaj nekaj energije iz svojih bogatih zalog, nekaj jih sprošča morje, ki jih je nabralo čez poletje, pa to, da je na južni polobli poletje, vpliva na vremenske procese na vsej Zemlji.
Prehod iz poletja v jesen je lahko precej izrazit. Pride hladna fronta in ohladi ozračje, pa se potem ne segreje in ne segreje na več kot na tistih, sicer prijetnih 25 stopinj. In časopisi se razpišejo o koncu poletja, začnejo objavljati članke o zlati jeseni, o zeliščnih pripravkih, s katerimi si lahko lajšamo prehlad in podobno, pogosteje se pojavljajo reklame za kurjavo, od super peletov do toplotnih črpalk… Na srečo poletju vedno sledi jesen in nato zima, zato pri tem ni težko biti pameten.
Lahko pa je prehod iz poletja v jesen precej bolj mehak. Tak, da se šele čez nekaj časa zavemo, da pa se zjutraj vendarle vse pogosteje začne pojavljati megla, skoraj že vsak dan, da nam ponoči ni treba na stežaj odpirati oken, ker je potem zjutraj že kar malo prehladno. Pa da lubenice niso več tako okusne, ker nam ni dovolj vroče in nismo željni pijače oziroma vode, kot je bilo to poleti na morju (ali pa kje drugje, saj imate prav).
Letos se za zdaj bolj uresničuje drugi scenarij. Ali občutite to malce zasanjano vzdušje v naravi? Od svetlobe do bolj umirjenega vremenskega dogajanja? Ja, če vremenu privijemo energijsko pipico, ne bo več tako živahno. Vse težje bo nastala kakšna popoldanska nevihta, pogosteje se bo začela pojavljati bolj razpotegnjena, slojasta oblačnost, pa jutranje inverzije po kotlinah bodo tudi zaradi še »poletnega« časa trajale lahko tudi tja do desete ure dopoldne.
