»Na poti so me ves čas bolele noge, tudi vreme mi ni bilo všeč, vse me je motilo. A to je v moji navadi. Ne glede na vse na koncu vedno dosežem, kar si zastavim,« je le nekaj sto metrov pred koncem 106 kilometrov dolge poti in med brisanjem močno oznojenega čela pred novinarskimi mikrofoni razlagal Marjan Fabjan. Nekdanjemu zlatarju je pohod od celjske Lopate do romarskega središča vzel dobrih 72 ur, kot je priznal, pa je najbolj trpel prav zadnji dan. Le nekaj kilometrov pred ciljem ga je namreč presenetil strmejši klanec, zaradi česar je bil že na robu moči.
Da ne bi obupal in da bi mu čas minil kar najhitreje, sta mu ves čas stala ob strani njegov prijatelj Ciril Počivalšek in učenec juda Adam Bergant, na zadnji etapi pa se jim je pridružil še varuh svetišča Marije Pomagaj na Brezjah pater Robert Bahčič. »Nisem si predstavljal, da bo tako naporno. Vsak dan smo bili bolj utrujeni, zato so bili tudi postanki vse pogostejši,« je dejal Počivalšek in dodal, da še sam ni bil popolnoma prepričan, ali jim bo uspelo izpolniti zadano.
Trojica je bila kljub počasnejšemu tempu na nogah večji del dneva, saj so etape začenjali okoli sedme ure zjutraj, spat v klubski kombi pa so se odpravljali v trdnem mraku. »Čas smo si po večini krajšali s pripovedovanjem zgodb in življenjskih anekdot. Še sreča, da je bil z nama Adam, ki ga je to zelo zanimalo in naju je rad poslušal,« se je pošalil Počivalšek. Čeprav Fabjan svojega podviga ni hotel obešati na veliki zvon in si posebne pozornosti ni želel, sta ga že ob prihodu na Brezje sprva z nageljni pozdravila tamkajšnja domačina, pred vhodom v cerkev pa še več ducatov učencev njegovega judoističnega kluba Sankaku, ki so v rokah držali transparent z napisom »Fabi, ti si največji car«.
Preden je slovenski judoistični in olimpijski trener z največ trofejami stopil v cerkev, kjer se je poklonil doprsnemu kipu Marije z Jezusom, sta mu v objem skočila tudi zunajzakonska partnerica Simona in sin Jan, ki je svojemu očetu za nagrado podaril pokal. Nemara je tudi zato 59-letnik, ko mu je le uspelo priti do sape in si je tudi nekoliko opomogel, hitro pozabil na pretrpljene muke in zatrdil, da utrujenosti sploh ne čuti več. »Prav prijetno se počutim. Tako mi je bilo lepo, da sem se kar zbal, da bom nadaljeval pot. Ko sem se ozrl nazaj in videl, koliko sem prehodil ter kako hitro je vse skupaj minilo, sem spoznal, da to le ni bila tako zahtevna naloga – sploh če veš, da si mož beseda in si izpolnil obljubljeno.«
Zlata Tina Trstenjak in bronasta Anamari Velenšek po olimpijskih igrah uživata na zasluženem počitku, Fabjan pa o daljšem dopustu po končanem romanju ne razmišlja. Dejal je, da so se mu v zadnjih dneh po glavi podile povsem drugačne misli. »Želim se zapreti v svoj dom in se izolirati od vsega, da lahko počasi zaživim kot povprečen Slovenec. Upokojitev? O tem ne razmišljam, a je ena od možnosti. Slovenija je dovolj velika in po klubih je veliko dobrih in talentiranih borcev. Naj poskusijo še drugi,« je sklenil Fabjan.
