»Ure nam bodo prišle zelo prav,« sem se zahvalil v imenu vseh treh. »Čas nam zdaj hitreje teče.«
Ne bom patetično ugotavljal, da takrat nihče še pomislil ni, da se bo čas prav Mitu, ki je bil pojem zdravega življenja in je prišel na Bled dobre volje in nasmejan, najprej iztekel. Torkova novica, da ga ni več, je udarila kot strela z jasnega. Mito je bil v drugi polovici sedemdesetih let prvi pobudnik pa tudi izvajalec množične rekreacije v Sloveniji. V svoji televizijski oddaji Brazde vzdržljivosti je vpeljal tekmovanje za Kaveljce in Korenine, ki se ga nekoliko starejša generacija še danes s hvaležnostjo spominja.
Takšne vrste pisanje, kot se ga na željo sodelavcev lotevam danes, mi seveda ne gre od rok. Kar težko bi našteval njegove uspešne zabavne oddaje na slovenski televiziji, med katerimi je gledalcem vse do danes ostala v spominu Košnikova gostilna, ki jo je pogosto oživljal še pozneje, tudi še lani, predvsem v dobrodelne namene. Je pa res, da sva se z Mitom poznala skoraj pol stoletja, da sva kar precej sodelovala, največ na področju splošne telesne aktivnosti, in lahko se pobaham, da sem bil njegov prvi učitelj smučarskega teka. Bilo je v novembru leta 1977, ko mi je Mito zaupal, da bi rad tekel. To je bilo v časih, ko je smučarski tek postajal vse bolj priljubljen, ko so se tudi pri nas začeli množični smučarski teki, TrnovSKI maraton, Bloški teki, smučarski tek na Vršič itd.
Decembra 1977 sva nekega dopoldneva odšla v Elanovo trgovino v Begunjah, nakupila tekaško opremo, vse, od smuči in palic do obleke, opoldne pa sva v Kranjski Gori že imela prvo uro. Potegnila sva kakšnih sto metrov dolgo smučino in pokazal sem mu osnovni korak smučarskega teka. Po dobre pol ure sem odšel in ko sem pozno popoldne, okrog četrte ure prišel mimo, je bil Mito še vedno v smučini.
»Vsake stvari, ki se je lotim, se lotim nadvse resno,« mi je rekel. Dva tedna pozneje je že tekel na novinarski tekmi na Pokljuki. Potem je izvedel, da marca 1978 odhajamo na Švedsko, na najbolj znan smučarski tek na svetu, na Vasa lopet, dolg 90 kilometrov, in je rekel, da gre tudi on. Fantje, znani tekači, so se samo smejali. Toda Mito je res šel zraven in v precej slabem, južnem vremenu brez večjih težav pritekel na cilj. Še več, dobil je posebno medaljo, ki jo podeljujejo tekačem, ki pridejo na cilj z manj kot 50 odstotki časovnega zaostanka za zmagovalcem. S polno zavestjo trdim, da je Mito Trefalt še dandanašnji edini tekač na svetu, ki je v isti sezoni prvič stopil na tekaške smuči, pretekel Vasa lopet in dobil še medaljo.
Takšen je bilo Mito Trefalt. Vztrajen, z jekleno voljo, delaven, vesten, poln idej, marljiv, zagrizen in plemenit, odprtega srca, saj je sam pripravil in tudi speljal nič koliko dobrodelnih akcij in prireditev, od katerih je šla prav vsaka para v humanitarne namene.
Ko so mu na nacionalki nakazali, da ni več zaželen, se ni upiral in je dostojanstveno odšel.
Na svojem odzivniku na mobitelu pa se je še kar nekaj časa oglašal: »Sem še na Kolodvorski, kjer vodstvu pomagam preštevati gledalce. Ker mi to ne bo vzelo veliko časa, me lahko kmalu spet pokličete!«
Takšen je bil Mito Trefalt.
Če bi hotel podrobneje pisati o njegovem plodovitem življenju, bi bila zajetna knjiga premalo. Upam, da jo bo kdo napisal. Saj so ga vsi poznali.