Če je pogled na pse, ki razposajeno preskakujejo ovire pri agilitiju in se podijo po posebej za njihovo igro izdelanih predorih, nekaj povsem običajnega, je pogled na okorno kapibaro – največjega glodalca na svetu –, ki te ovire premaguje kot v počasnem posnetku, nekoliko bolj nenavaden. Stinky, kot je ime tej igrivi in neobičajno spretni kapibari, živi v ljubljanskem živalskem vrtu in je prav poseben predstavnik svoje vrste. Ograde pod Rožnikom si ne deli s preostalimi enajstimi kapibarami, ki prav tako domujejo v živalskem vrtu, temveč biva na prostornem travniku skupaj z alpakami, obvlada agiliti in je, kot ga je pred časom nekoliko v šali opisala pedagoška vodja živalskega vrta Irena Furlan, »tretjino kapibara, tretjino alpaka in tretjino človek«.
Skupine kapibar so zaključene družbe
Pod Rožnikom so se pred petimi leti po daljšem obdobju, ko kapibare niso imele mladičkov, veselili novega naraščaja. A dva od takrat težko pričakovanih treh mladičkov sta kmalu po rojstvu poginila, mama pa tudi ni imela dovolj mleka, da bi lahko poskrbela za edino preživelo malo kapibaro.
»Zato so na pomoč priskočili naši oskrbniki in Stinkyja, kot so ga poimenovali, vzeli v oskrbo. V veterinarski ambulanti je imel svoj kotiček z blazinami in žarnico, ki ga je grela v bolj mrzlih dneh, v kopalnici je imel bazenček, hranili pa so ga s pomočjo stekleničke. V tem času se je tudi navadil na ljudi,« Stinkyjevo lagodno otroštvo opiše pedagoginja v živalskem vrtu Petra Hrovatin. Vendar ko so mladega samčka želeli kasneje vrniti v skupino, ga preostale kapibare niso več prepoznale kot del družine in ga zato niso sprejele niti kot dominantnega samca niti kasneje, ko so ga kastrirali. Kapibare namreč živijo v skupinah, ki spominjajo na zaključene družbe, saj novega člana le redko sprejmejo v svoje vrste.
V živalskem vrtu so se zato odločili, da mu domovanje uredijo v prostorni ogradi, kjer biva čreda alpak. »Ker tako alpake kot kapibare izvirajo iz Južne Amerike in jim zato ustreza podobno okolje in ker drug drugemu niso nevarni. Hitro so ga sprejele in težav s prilagajanjem na novega sostanovalca v ogradi ni bilo,« odločitev pojasni Hrovatinova.
Ker je Stinky tako ostal brez družbe predstavnikov svoje vrste, so oskrbniki tudi v ogradi njegovi oskrbi namenili še več časa, eden izmed njih pa je velikega ščetinastega glodalca poskusil naučiti celo nekaj veščin agilitija in bil pri tem tudi uspešen. Pet let stari samček se tako po nekaj letih treninga že postavi na zadnje tačke, se spretno smuka med oskrbnikovimi nogami, vijuga med količki, se povzpne na poseben podstavek in preskakuje ovire.
»To počne sicer bolj okorno in precej počasneje kot na primer psi, a tovrsten trening je zanj tudi igra, s katero zapolnimo njegov vsakdan,« enega glavnih namenov početja, pri katerem kapibara rada sodeluje, pojasni sogovornica. Ob tem še poudari, da so kapibare inteligentne živali, saj je Stinky hitro osvojil osnovne elemente agilitija.
Pred nevarnostjo pobegnejo v vodo
Drugih aktivnosti ali razvedrila Stinky ne potrebuje. »Poskusili smo z nekaterimi igračami, a zanje ni pokazal posebnega zanimanja,« se zasmeje Hrovatinova. V tem, kar rad počne, se Stinky namreč ne razlikuje od preostalih predstavnikov svoje vrste, katerih glavna vrlina je počasnost. Najraje se lenobno greje na soncu, čofota v topli blatni mlaki, ki so jo v ogradi uredili posebej zanj, in se prehranjuje. Ob sveži travi in zeliščih kapibaram teknejo še pesa, jabolka in korenček, je pa na njihovem jedilniku pogosto tudi obvodno rastje.
Naravno domovanje kapibar so namreč tropski deževni gozdovi in mokrišča v bližini vode, na katero so dobro prilagojene. Tople mlake so zanje zatočišča, kamor pobegnejo pred nevarnostjo in kjer se tudi parijo. Oči, smrček in ušesa imajo zato na vrhu velike glave, podobno kot bobri, da lahko med plavanjem oprezajo za morebitnimi plenilci. Prav tako so dobri potapljači, saj pod vodno gladino zdržijo tudi do pet minut, pri tem pa nosnice in ušesne odprtine zaprejo, da jih voda med plavanjem ne ovira. Če so noge kapibar z močnimi kremplji prilagojene za hojo po razmočenih blatnih tleh, sta tako koža kot dlaka primerni za namakanje v vodi in sončenje.
»Kot usnje groba koža je hkrati tudi zaščita pred soncem, rdečkast kožuh z debelo ščetinasto dlako pa ne vpije vode, zato se kapibare na kopnem hitro posušijo,« Hrovatinova našteje še nekaj značilnosti teh neobičajnih glodalcev, ki po videzu nekoliko spominjajo na velikega morskega prašička, ponekod pa jih, čeprav niso ne prašiči ne vodne živali, poznajo tudi pod imenom vodne svinje.
