O tem dogodku lahko rečemo marsikaj. Najprej je tu islamofobija, ki seveda že dolgo ni nobena novica več. Je ena od evropskih vrednot. Je tudi ena neoliberalističnih vrednot. Albert Hunold, eden glavnih organizatorjev neoliberalističnega političnega gibanja po drugi svetovni vojni, je pozival v boj proti komunizmu z alarmantnim argumentom, da je komunizem »novi islam«. Nič čudnega ni torej, da se je islamofobija na novo razbohotila v neoliberalistični Evropski uniji.

Nekoliko zanimiveje je, kako deluje islamofobija. Češki politični gledališčniki so aktivirali najbolj grobe stereotipe o islamu danes. Poleg tega, da so muslimane v duhu današnjega orientalizma uprizorili kot krvoločne bradate teroriste, so ohranili tudi ikonski element tradicionalnega evropskega orientalizma: kamelo. Stereotipi praviloma nimajo veliko zveze z realnostjo. Kljub temu pa vsaj za trenutek le preseneti, da je lahko kdo vzel zares »teroristični napad«, na katerega so v srednjeevropskem mestu pripeljali kamelo. Tudi tiste brade so že od daleč videti lažne. Uniforme prav tako niso najbolj prepričljive. Res, kako je lahko kdo od navzočih pomislil, da gre zares?

Ko si razlagamo, da stereotipi po definiciji nimajo veliko zveze z realnostjo, s tem mislimo na konstrukcijo stereotipov. Ampak to očitno velja tudi za uporabo stereotipov. Reči hočem tole: če je (po svoje!) razumljivo, da verjamemo, da so muslimani teroristi, kako je bilo mogoče, da so naključni mimoidoči verjeli, da so tisti gledališčniki muslimani? Seveda, prav zato, ker verjamejo stereotipom. Kot bolj ali manj utemeljeno ugotovitev lahko sprejmemo, da stereotipi nimajo veliko opraviti z realnostjo, ki jo opisujejo. Ampak očitno je, da nimajo zveze niti z realnostjo tistih, ki jih uporabljajo, in v kateri so uporabljani. So dvakrat nerealistični, a vendar realni. So realnost sami zase in močnejši od realnosti. Rekli bi lahko, da v stereotipe verjamemo, ker so absurdni in ker je to absurdno. Enako velja za vrednote, ki so pozitivni stereotipi o nas samih. Credo quia absurdum est.

Nekaj lahko torej razložimo z naravo stereotipov. Dopustimo lahko tudi, da je bil prisoten element nesporazuma. Paničarili so turisti. Domnevam, da predvsem zahodnjaki. Ti so – naj govorijo stereotipi – politično najbolj bedasti. České noviny so citirale nekega Belgijca, ki ni mogel verjeti, da lahko na Češkem odigrajo kaj takega, in je Čehe opozoril, da je »to zelo nevarno«. Drugače rečeno, to ni hec! Čehi, tako kot večina nekdanjih Vzhodnoevropejcev, pa imajo bogato tradicijo političnega humorja, satire in gledališča. Kako naj kak Belgijec to razume? Ljudje, ki so uprizorili dogodek, sicer trdijo, da so hoteli opozoriti na nevarnost islamizacije, kar je verjetno res. Dogodek pa je bil tak, da bi se lahko tudi hecali. Enakega bi lahko uprizorila kakšna imigrantom naklonjena skupina, ki bi hotela prikazati absurdnost eujevske islamofobije. Ampak ne glede na motive igralcev je bilo to – če le še nismo popolnoma poenoumljeni – predvsem gledališče političnega absurda.

Gledališču političnega absurda bomo toliko lažje verjeli, kolikor bolj politika postaja absurdna in gledališče. Politika EU je absurdna, ker politiki žagajo vejo, na kateri sedijo. Absurdna je tudi, ker nezanemarljiv del prebivalstva podpira ali vsaj dopušča delovanje elit, ki je v temeljnem protislovju z njegovimi interesi. Absurdna je evropska politika, ker vztraja pri usmeritvah, ki so praktično, empirično dokazale, da vodijo samo v destrukcijo, pogubo in propad. Absurdna je, ker so klovni glavni igralci v politični tragediji.

Prej kot o političnih usmeritvah se bomo verjetno strinjali o tem, da je politika, ki je v zgodovini pogosto imela ritualne in teatralne elemente, postala predvsem, če ne samo, predstava za ljudstvo. Natančneje: politiki seveda ne delajo samo teatra, marveč sprejemajo odločitve, ki so življenjskega pomena za prebivalstvo. To zdaj že praviloma počnejo na skrivaj, tako da jih ljudstvo niti ne vidi niti ne sliši. Tudi to poznamo iz zgodovine. Problem danes je v tem, da živimo v demokratičnem političnem sistemu, v katerem je ljudstvo suveren in bi kot tako moralo imeti vpliv na sprejemanje odločitev in nadzor nad njim.

Ta dimenzija politike, konec koncev demokracija sama, je postala teater. Demokracija je politično gledališče, suverenost ljudstva je predstava. Namesto da bi oblast predstavljala ljudstvo, je iz demokracije naredila predstavo za ljudstvo. Dovoljšen del ljudstva tej predstavi verjame in sodeluje v njej. Če ljudje verjamejo nekemu Junckerju ali Merklovi, ali takšnim kot Pahor ali Cerar, zakaj ne bi kameli na Starem trgu v Pragi?