Gnev svojih pacientov so na svoji koži izkusili mnogi zaposleni v zdravstvu. Fizično nasilje, pri katerem je bil povzročitelj pacient, so že doživele približno tri od desetih medicinskih sester, sta pokazali raziskavi leta 1999 in 2011. Na zbornici zdravstvene in babiške nege so na te podatke spomnili ob februarskem napadu z nožem na medicinsko sestro v piranskem zdravstvenem domu, ko so pozivali k dodatnim ukrepom za večjo varnost zaposlenih v zdravstvu. Povod za raziskavo, ki so jo leta 2008 predstavili na zdravniški zbornici, je bil umor ljubljanske zobozdravnice Senke Špoljar leto prej.
Skoraj petino zdravnikov, ki so odgovorili na vprašalnik, so nasilni bolniki telesno poškodovali. Navajali so opraskanine, ugrize in zlome pa vse do vbodnih ran, okvar sluha in poškodb kolkov. Kot ključni vzrok nasilja so anketirani zdravniki videli nezadovoljstvo pacientov z zdravstvenim sistemom kot celoto. Tudi tokrat v zdravniških organizacijah ugotavljajo, da do konfliktov prihaja zaradi neurejenega zdravstvenega sistema, za katerega politika ne sprejme odgovornosti, zato pa ljudem veliko obljublja.
Vse to drži. Vseeno vsakdanjih trenj ni mogoče kar počez enačiti z ozadjem napadov, ki so pripeljali do poškodb ali pa so bili celo usodni. Nekateri storilci, ki še sami niso zmogli povedati kaj dosti o povodu, so pristali v psihiatrični obravnavi, eden je z nožem napadel ob novici, da bo namesto dnevnega potreboval bolnišnično zdravljenje, eden od pacientov se je zdravnika lotil s pestmi, potem ko ga ta v ordinacijo ni spustil s cigareto... Tudi usodnega streljanja v izolski bolnišnici ni mogoče zvesti zgolj na pacientovo jezo nad čakalnimi dobami. Razglabljanja, da lahko nekomu zgolj zaradi stanja stvari v zdravstvu ali kje drugje poči film, skrivajo v sebi grozljiv zagovor nasilja. Z zagovorom v žepu je nezadovoljnim lažje obiti moralne norme, ki dopustne odzive ločijo od nedopustnih.
Podatki o nasilju v slovenskem zdravstvu za zdaj sovpadajo s statistikami drugod po svetu. Ne glede na zdravstveni sistem so mu zaposleni zaradi narave svojega dela pogosto izpostavljeni. V ZDA so pri kar polovici napadov, povezanih z delovnim mestom, žrtve zdravniki, medicinske sestre in drugi zaposleni v zdravstvu. Lansko poročilo tamkajšnjih oblasti na področju varnosti pri delu je pokazalo, da se tveganje za nasilje v zdravstvenih ustanovah poveča, ko je tam premalo zaposlenih. Tveganje naraste tudi, če se ti pregosto menjujejo in ko so premalo usposobljeni za prepoznavanje vedenja, ki lahko kaže na prihajajoči napad.
Na tej osnovi bi lahko ukrepale tudi oblasti v slovenskem zdravstvu. Najbolj so kadrovsko podhranjeni ravno oddelki, kjer je delo že tako posebej zahtevno. Ukrepi, kot so detektorji kovin, dodatne kamere, omejevanje dostopa in okrepljena varnostna služba, imajo nasprotno vprašljive učinke. Pred leti so raziskovalci univerze v San Franciscu ugotovili, da takšne naložbe v varnost sicer prinesejo več zaseženega orožja na urgencah, ne pa tudi zmanjšanja števila nasilnih napadov.
Očitne rešitve pri preprečevanju nasilja v zdravstvu niso nujno prave. Temelj uspešnega zdravljenja je zaupanje med zdravnikom in bolnikom. To bo težko vzpostaviti, če bodo ljudi ob vstopu preverjali kot potencialne nasilneže. Iskati bo treba ravnotežje med varnostjo in poslanstvom bolnišnic, ki morajo imeti vedno odprta vrata. Škoda bi jih bilo spreminjati v trdnjave.
