Za nevsakdanji podvig se Marjan Fabjan ni odločil na lastno pest, temveč ga je v to prisilila obljuba, dana pred olimpijskimi igrami. To je bil primoran izpolniti, potem ko sta se njegovi varovanki Tina Trstenjak in Anamari Velenšek iz Ria vrnili z zlato oziroma bronasto medaljo okoli vratu. »Obljubo je bilo treba čim prej izpolniti. Na pot sem se želel podati kar najhitreje, še preden se končajo olimpijske igre,« je med krajšim počitkom v Lazah v Tuhinjski dolini dejal vidno upehani Marjan Fabjan. Pohod je začel v nedeljo popoldne, in sicer v spremstvu dobrega prijatelja Cirila Počivalška in judoističnega učenca Adama Berganta.
»Ko sem gledal na zemljevid, je bilo videti precej enostavneje, tudi navdušenje je bilo bistveno večje,« je priznal najuspešnejši slovenski trener na olimpijskih igrah, trenutek kasneje, ko je izvedel, koliko kilometrov ima še pred seboj, pa pošteno zaklel. »Kako gre počasi. Noge me že pošteno bolijo, pravzaprav je bolečina neprestana. V noči na ponedeljek smo prespali kar v kombiju na Vranskem, vendar je bilo vse skupaj velika grozota. Slabo sem spal, nog sploh nisem mogel dobro pretegniti, zato sem imel zjutraj velike težave. A če sem nekaj izrekel, moram to narediti. Tega ne želim požreti,« je zatrdil in dal vedeti, da je mož beseda.
Fabjan računa, da bo na cilj prispel v štirih dneh, a se utegne pohod zaradi počasnega tempa za kakšen dan zavleči. Poleg težkih nog trojici nemalo težav povzroča tudi gost promet. »Takole hoditi ob cesti ni najbolj varno. Neki voznik je šel čisto blizu mene in me celo oplazil. A veliko je tudi trobljenja, pozdravljanja in mahanja s slovenskimi zastavami. Ljudje so prijazni, nosijo nam hrano in pijačo. Vsi vedo za mojo pot proti Brezjam.«
Preden smo 58-letniku odstopili naš zemljevid z začrtano potjo od Celja do največjega romarskega središča v Sloveniji, mu segli v roko ter mu zaželeli nadaljnjo srečo na poti, nas je še zanimalo, ali kaj podobnega načrtuje tudi ob morebitnih prihodnjih uspehih naših judoistk. Vendar je ekspresno odvrnil: »Nič podobnega temu. Nobene hoje. Zastonj ne bom naredil niti koraka več.«
