V Rojstvu biopolitike je Foucault popisal in analiziral genezo neoliberalizma, ki je bil tedaj še komaj znan kot pojem, kaj šele kot oblika »vladnosti« (gouvernementalité), ki je danes že skoraj globalna. Šele ko bomo razumeli, pravi, kaj je ta režim vladanja, imenovan neoliberalizem, bomo lahko doumeli tudi biopolitiko. Toda o biopolitiki nekaj že vemo: biopolitika, biooblast je tisto, kar je v državne mehanizme vneslo rasizem, pravi v delu Družbo je treba braniti. In še več: »Ni modernega funkcioniranja Države, ki ne bi v določenem trenutku, do določene mere in pod določenimi pogoji uporabljalo rasizma.« Toda če lahko biooblast razumemo šele tedaj, ko dojamemo neoliberalizem – njegovo trdo jedro pa je Foucault zajel v formuli »raje država pod nadzorstvom trga kot trg pod nadzorstvom države« (se pravi, da svoboda trga velja kot organizacijski in regulacijski princip države in družbe) –, mar torej to pomeni, da je neoliberalistični način vladnosti rasističen? Smo z neoliberalizmom dobili tudi rasizem?
Neoliberalizem, v redu, to pač imamo, ampak rasizem? Kako je Foucault prišel do tega? Po zelo dolgi in zapleteni poti, na kateri oblasti ni hotel analizirati z vidika suverenosti (»Če hočemo analizirati oblast, se moramo osvoboditi tega masivnega zgodovinskega dejstva, kar je pravno-politična teorija suverenosti«), temveč z vidika dominacije in podrejanja; na tej je v 17. stoletju najprej v Angliji in potem v Franciji odkril zgodovinsko-politični diskurz o vojni kot osnovi družbenih razmerij. To je bil diskurz francoske aristokracije proti vzpostavitvi absolutne in administrativne monarhije, diskurz, ki »kralju odseka glavo«. To je bil sicer reakcionarni diskurz, ki je zahteval privilegije plemstva, toda obenem je to tudi uporniški, vstajniški diskurz, ki se dviga proti zakonu, »proti nepravičnemu zakonu kraljev in slavi Cerkve«. In prav zato, trdi Foucault, bo ta tip diskurza začel krožiti vsakič, ko bo neka politična skupina želela napasti stičišče oblasti in zgodovinske vednosti v delovanju države. »In zato boste isti tip diskurza ponovno našli tako v tem, kar bi lahko imenovali desnica, kakor na levici, tako v plemiški reakciji kot v revolucionarnih besedilih iz časa pred letom 1789 ali po njem.«
V tem tipu diskurza pa je Foucault odkril še nekaj tretjega: rasno vojno, rasizem. Ta zgodovinsko-politični diskurz je videl vojno kot osnovo družbenih razmerij, v tej vojni, ki poteka pod redom in mirom in ki družbo prepreda in deli na dvoje, pa ne gre za spopad dveh ras, ki si stojita nasproti, marveč se »ena in ista rasa razcepi na nadraso in podraso«, na vladajoče in vladane. Foucault pravi, da obstajata še dva zgodovinska prepisa te teorije rasne vojne: eden je v nacionalnih gibanjih, »v bojih nacionalnosti proti velikim državnim aparatom«, drugi pa v politiki evropske kolonizacije. Obstaja pa še prepis, ki je težil k izbrisu vseh sledi rasnega konflikta, da bi se definiral kot razredni boj.
Dokler nazadnje ne pridemo do biopolitike. Ta diskurz rasnega boja, ki se je v 17. stoletju pojavil kot instrument boja ene družbene skupine proti drugi, bo namreč, trdi Foucault, postal diskurz same oblasti: »Postal bo diskurz boja, ki ga je treba bojevati, a ne med dvema rasama, ampak na podlagi ene rase, predstavljene kot edine prave rase, rase, ki ima oblast in ki določa normo, proti rasam, ki od te norme odstopajo in predstavljajo veliko nevarnost za biološko dediščino.« Ta diskurz bo trdil, da »družbo moramo braniti pred vsemi biološkimi nevarnostmi te druge rase, te podrase, te protirase«. To bo »državni rasizem«, »notranji rasizem, rasizem permanentnega očiščevanja, ki bo ena temeljnih razsežnosti družbene normalizacije«.
Kaj je torej biopolitika, ki implicira rasizem? Biopolitika se pojavi, ko populacija nastopi kot politični problem, pojavi pa se kot tehnika oblasti, ki se osredotoča na življenje: »gre ji za varnost skupnosti glede na njene notranje nevarnosti«. Foucault jo imenuje tudi regulacijsko tehniko, ki temelji na tem, da »omogoča življenje in pusti umreti«. Toda kako lahko oblast, katere glavni cilj je omogočanje življenja, pusti umreti? Po Foucaultu prav tu nastopi rasizem, če je njegova funkcija ta, da omogoči vzpostavitev nekega pozitivnega razmerja tipa: »bolj ko boš puščal umreti, dlje boš zaradi tega sam živel«. In odkar država funkcionira na način biooblasti, pravi Foucault, lahko za njeno morilsko funkcijo poskrbi le rasizem. Pri čemer z usmrtitvijo nima v mislih dejanskega umora, pač pa vse, kar je lahko posreden umor: to, da nekoga izpostavimo večji življenjski nevarnosti, ali preprosto politična smrt, izgon, zavračanje. Giorgio Agamben, ki je v svoji analizi suverene oblasti in golega življenja (v knjigi Homo sacer) v veliki meri izhajal iz Foucaultovega pojmovanja biopolitike, je prišel do tega, da smo danes skoraj vsi v potencialni poziciji »homo sacer«, tj. nekoga, ki ga je mogoče nekaznovano ubiti, pri čemer gre večkrat za druge oblike usmrtitve kot dobesedne.