»Pa imate dovoljenje za nadurno delo?« je manj prijateljsko nadaljeval inšpektor.
»Ah, glasba je sveta stvar, pride kakor božji dar z neba in ti napolni dušo. Potem pa napišeš; zjutraj, zvečer, ponoči, kadar koli jo zaslišiš.«
»Postelja ne more biti delovni prostor. V postelji se delajo druge stvari, ne pa glasba,« je postajal uradnik nepopustljiv. »Pisati morate v sobi ob klavirju, in to med osmo in šestnajsto uro. Vse drugo je v nasprotju z zakonom. Upam, da veste, da živite v deželi reda in discipline.«
Sledil je še crescendo nadzornikovih groženj s prenehanjem delovnega razmerja in Wolfgang, utrujen od življenja ter dokončno strt od birokracije, je s šibkim glasom poklical Salierija. Salieri – kako krivično je zgodovinopisje – je prisluhnil prijatelju. Vedel je, da naslednjega inšpektorjevega obiska veliki mož ne bi več zdržal. Pravzaprav mu je le izpolnil zadnjo željo in Wolfgang je zaspal za dolgo.
***
»Senjor Pablo, je to sončni zahod?«
Pablo se je razveselil, da je nekdo takoj prepoznal sporočilo njegove slike. Marsikaj, kar je narisal, je bilo bolj abstraktno in gledalci niso tako hitro uzrli motiva. A ostremu očesu nadzornika ministrstva lepih umetnosti ni nič ušlo.
»Ste to narisali v delovnem času?« Pablo se je zamislil. »Pravzaprav sem narisal v živo, torej ob osmih zvečer. Veste, sonce zaide šele zvečer.« Odgovor je bil astronomsko točen, a za državni nadzor popolnoma neustrezen.
Picasso je zavzdihnil in pomislil na svojega starejšega prijatelja Toulousa Lautreca. Ta je svoje dame, ki so opravljale nočno delo, slikal izključno ponoči. Kakšne težave je moral imeti z inšpekcijo šele on.
***
»Kje? V bunkerju? V bunkerju ste pisali sedmo simfonijo?«
»Da. Ni šlo drugače. Nemške bombe so padale po vsem Leningradu.«
»Ste imeli potni nalog za odhod v zaklonišče, tovariš Dmitrij?«
»Ne, nikogar ni bilo, ki bi ga lahko podpisal. Vsi so branili mesto.« Tovarišu Šostakoviču se je med zasliševanjem komsomolskega funkcionarja orosilo oko.
***
Takšna je zgodovina skozi oči današnjega nadzora. Kako pa je danes z nadzorovanjem nekaterih poklicev? Tiste, ki se ukvarjamo z raziskovanjem, pisanjem in predavanji, zavezujejo nekatera enaka pravila kot delavce v proizvodnji.
Če odprem svoj koledar, je včasih videti takole. Zjutraj je sestanek parlamentarnega odbora, kjer naj bi povedal kaj o predvideni zakonodaji. Za pot v deset minut hoje oddaljeni parlament bi potreboval potni nalog, ki ga moram izpolniti teden dni prej, ko sicer še nisem vedel za sestanek. Če me povozi kolesar, da avtobusa ne omenjam, bo brez naloga huda težava. Po vrnitvi začnem prebirati gradivo v zvezi z nasiljem v šoli. Gre za projekt, kjer sem zaposlen 52,7 odstotka svojega delovnega časa. Za poročilo o delu moram izpolniti, kaj sem počel in koliko časa. Da izpolnim pogoj, moram brati ali pisati 4,22 ure tistega dne. Če mi zmanjka časa, moram primanjkljaj nadomestiti naslednjega dne ali vsaj do konca projekta, seveda v desetinko natančno.
Ko smo za ta projekt nakupili nekaj deset svinčnikov in radirk, da bi otroci o nasilju v šoli kaj napisali in narisali, ni zadostoval račun. Kupljene predmete smo morali fotografirati in del strokovnega poročila o projektu je bil tudi fotoalbum. Videti je, da se domača birokracija uspešno uči od bruseljske, ki je odrejala vsem proizvajalcem desetcentimetrske ravne kumarice.
Popoldne je okrogla miza o sovražnem govoru na SAZU. Začne se še v običajnem delovnem času in konča precej po njem. Še pred tem skočim na dekanat fakultete, ki je v isti hiši. Ker je fakulteta formalno druga organizacija, bi prav tako potreboval potni nalog. Če mi zdrsne na stopnici, to ne bo poškodba na delu, ker ne delam na fakulteti, ampak na inštitutu. Zvečer ne zamudim Odmevov. Poznati moram utrip na svojem področju. Vedeti moram, kako se mediji odzivajo na kriminaliteto. V beležko si zapišem, kar moram komentirati, nekaj v časopisu, nekaj v strokovnem tisku in nekaj v projektu, za katerega del sem zadolžen. Ura je 23.00.
Kdor piše, raziskuje in predava, ne more svojega dela opravljati sedem ali osem ur, od jutra do treh popoldne. Ne vem, ali je v ozadju takega nadzora zavist nekaterih zaradi naše domnevne svobode, v kateri uživamo, ne da bi kopali, delali sključeni za strojem ali tolkli kamen. Vsekakor pa gre za ideologijo, ki se spreminja v dejanja, s katerimi se uničujejo pogoji za svobodno ustvarjalno delo, za domišljijo in domiselnost, za veselje, ki ga občutimo ob svojem delu, in še za marsikaj podobnega, kar daje smisel človekovemu bivanju in delovanju. Ne nazadnje tudi nas neprizanesljivo – kar je nujno – ocenjujejo študenti, podobno razna strokovna telesa po tem, koliko in kako odmevno pišemo.
Si lahko izborimo to svobodo, da nas ocenjujejo po teh kriterijih, ne pa po vestno izpolnjenih listkih, razdeljenih na štiristo osemdeset minut od sedmih zjutraj do treh popoldne?
