Doživljam šok za šokom. Ne morem verjeti, da ko odprem splet, so povsod moje fotografije, članki, zgodbe. Poklicala sem mamo in očeta ter ju vprašala, kaj se dogaja. Kar naenkrat sem dosegla več kot številni drugi športniki, ki sem jih občudovala v mladosti.
Kdaj vam je bilo v karieri najtežje?Po operaciji rame. A nikoli nisem podvomila, da se bom vrnila psihološko in fizično še močnejša. Večina vrhunskih športnikov gre skozi to obdobje. Sara Kolak se nikoli ne preda!
Kako je prišlo do sodelovanja z Andrejem Hajnškom?Nekajkrat smo se srečali na pripravah, na katerih sem si od blizu ogledala način treninga Martine Ratej, ki je imela odličen rezultat. Želela sem se priključiti tej skupini in tako se je začelo.
Boste nadaljevali sodelovanje z njim?Ne vidim razloga, da ga ne bi, saj sem z naslovom olimpijske prvakinje dokazala, da dobro delamo. Najprej se moram malce naspati, potem pa se bova z Andrejem še bolj odkrito pogovorila. Poznam svoje cilje in vem, kaj si želim narediti že v zimski sezoni.
Kakšno je življenje Rečanke v Celju?Celje je mesto, ki nima nočnega življenja. Je veliko, ljudje so izjemno prijazni. V njem živi precej Hrvatov, tako da se počutim dobro. Enkrat do dvakrat na mesec pridem domov.
Ste zadovoljni z vadbenimi pogoji in življenjem?Naj poudarim, da nisem lačna in imam družino, ki mi vselej stoji ob strani. Ni mi pa lahko. V prvi vrsti potrebujem kopja. Želim si jih po pet od mesta Reke, ki mi sicer stoji ob strani, in Olimpijskega komiteja Hrvaške. Ni enostavno na tekmovanjih metati kopij Martine Ratej. Že dve sem ji poškodovala in ti občutki niso prijetni.
Je Martina Ratej že izstavila račun?Ne bo ga. Sva se že pogovorili. Nekaj pripravljam in se bom gotovo oddolžila.
Lahko opišete pot do svojega uspeha?Veliko trdega dela in pravega psihološkega pristopa. Najpomembnejše pa so urejene stvari v glavi. Na vsakem treningu je treba dati vse od sebe in izkoristiti vsak trenutek, ko imaš priložnost. Menim, da vsak športnik, ki gara, enkrat pride do točke, ko lahko napade vrhunski rezultat. Nekateri pri 35 letih, drugi tridesetih, nekateri še prej. Meni je to uspelo zgodaj. V olimpijski finale sem se z osebnim rekordom uvrstila šele v svojem zadnjem kvalifikacijskem poskusu. Ko sem nastopila v finalu, sem najprej razčistila s seboj, zakaj sem sploh tu. Vse atletinje se borijo za kolajne in se bom še jaz. Naredila sem vse, kar sem lahko, ter še enkrat izboljšala osebni in hrvaški rekord.
Na treningih sodelujete z Martino Ratej, ki nima vsega razčiščenega v glavi, saj se na velikih tekmah ne približuje rezultatom z drugih tekmovanj.Tega jaz nisem izjavila nikoli, niti ne bi. Vsak športnik ima svoje specifike. Resnično mi je žal, ker se ni uvrstila v finale, saj vem, da je bila dobro pripravljena. Na treningu se ves čas ženeva naprej, se bodriva, druga od druge se učiva.
Kaj se bo spremenilo, ker ste olimpijska prvakinja?Jaz se ne bom. Drugo bomo videli.
