O organizaciji olimpijskih iger v Riu prevladuje mnenje, da je Mednarodni olimpijski komite (MOK) z dodelitvijo iger Braziliji preveč tvegal in se pri tem opekel, tako da se krivda za domnevno porazno organizacijo lahko porazdeli med največjo južnoameriško državo in MOK. Zelo na kratko: MOK je v svoji zgodovini redko kdaj, če sploh, tvegal. Po drugi svetovni vojni, od iger v Londonu leta 1948 in do naslednjih olimpijskih iger z znanim prizoriščem v Tokiu leta 2020, torej v 72 letih in 19 olimpijskih igrah, je MOK te kar 15-krat dodelil območjem s trdnim kapitalistično-demokratičnim ustrojem (sedemkrat EU, po dvakrat ZDA, Japonska in Avstralija ter po enkrat Kanada in Južna Koreja); dvakrat so igre potekale v predvidljivem in vnaprej zagotovljenem stabilnem enopartijskem sistemu (Moskva, Peking), tako da je komite, če se držimo te šovinistične govorice, zares tvegal samo dvakrat, obakrat z Latinsko Ameriko (Mehika in Brazilija).
MOK je igre Riu dodelil v času, ko je bila Brazilija eno najhitreje rastočih svetovnih gospodarstev z obetavnim politično-ekonomskim sistemom, svetovne gospodarsko-finančne krize, ki je to državo močno udarila in jo politično ohromila, pa v času dodelitve iger ni mogel nihče predvideti. Predvidljive so bile samo kulturološke značilnosti amazonske države, ob katere se danes opazovalci obregnejo, a te so imeli že mnogi drugi prireditelji pred njimi. V bistvu so imeli Brazilci samo dve veliki smoli: da so (prvič) igre potekale v enem najhujših terorističnih let v svetu, zaradi česar se je zdelo, da se zaradi izjemnih varnostnih ukrepov odvijajo na robu kakšne vojaške cone, in (drugič) da so bile v času izjemne svetovne komunikacijske odprtosti, ko je vsaka najmanjša podrobnost (zlasti umazana) takoj prišla iz Ria v vse svetovne medije, česar prej nikoli ni bilo. Igre v Riu so bile torej normalne, z vsemi plusi in minusi, po športni plati pa gredo celo v zgodovinske knjige zaradi nekaterih individualnih superpresežkov (Phelps, Bolt itd.) in zaradi izjemnih finalnih dvobojev v kolektivnih športih.
In Slovenija? Naš delež na igrah s štirimi medaljami bi tako v razvojnem pogledu (enak dosežek kot na vseh igrah od Aten leta 2004 naprej) kot po primerjavah recimo s sosedi (Hrvati so osvojili 10 medalj, od tega 5 zlatih, od tega dve v atletiki) ali pa z nadutimi napovedmi predsednika slovenskega olimpijskega komiteja (OKS) o šestih medaljah težko ocenili za uspešen. Težava je še v tem, da tudi osvojenih medalj ne moremo v prvi vrsti pripisati sistematičnemu dolgoročnemu razvojnemu konceptu slovenskega športa, za katerim bi stal vidni napor države in OKS, ampak je to prej plod butične lokalne delavniške proizvodnje, ki bi jo še najbolje poimenovali kot Marjan Fabjan, s. p., ali pa Kauzer & sin oziroma Žbogar & brat. Če smo natančni, je še rokometni uspeh (najboljši kolektivni dosežek po osamosvojitvi) prej plod fanatizma dvojca Bobinac-Vujović kot kakšnega načrtnega projektiranja. En sam finale (11. mesto) in polfinale v dveh ključnih in najbolj spektakularnih posamičnih športih, atletiki in plavanju, pa moramo odkrito oceniti kot polom.
Zato so tako omenjene ocene šefa OKS kot tudi bahavi nastopi resorne šolsko-športne ministrice v Riu povsem odveč. Njuna naloga je namreč povsem nasprotna: da športu zagotovita sistematične temelje za dolgoročni razvoj. Sedanje drobnjakarstvo, ki dokazano ne ustreza nikomur več, nas lahko pelje kvečjemu k temu, da se bomo – če vmes ugasnejo še omenjene butične delavnice – kmalu z olimpijskih iger vračali praznih rok.
