V kabinetu predsednika vlade Mira Cerarja so nam včeraj dopoldne povedali, da premier pričakovanih pojasnil od prvega moža Sove Zorana Klemenčiča glede očitkov v anonimnem pismu samooklicanih »zaskrbljenih uslužbencev« še ni prejel. Očitkov glede domnevnega dogajanja v Sovi pa Cerar še ne želi komentirati. »Gre za nacionalno obveščevalno-varnostno področje, ki že po svoji naravi terja previdnost in popolno profesionalnost tudi v primeru dajanja javnih izjav oziroma komentarjev.«
Tudi sicer v strokovnih in celo političnih vrstah prevladuje mnenje, da si obveščevalci ne morejo privoščiti razpošiljanja anonimk; za opozarjanje na morebitne nepravilnosti imajo na voljo druge, z zakonom določene poti oziroma parlamentarno komisijo za nadzor varnostno-obveščevalnih služb. Toda pogledi na to, kakšne spremembe potrebuje obveščevalno-varnostni sistem pri nas in ali bi se moral Zoran Klemenčič posloviti od vodenja Sove, se precej razlikujejo.
Cerar ne mara anonimk
Tisti v vladnih vrstah, ki menijo, da mora Klemenčič ostati na čelu Sove, poudarjajo, da Cerar zamenjavam na osnovi anonimk ni naklonjen in vztraja, da so očitki podkrepljeni z dokazi. Po dosedanjih klavrnih izkušnjah s kadrovanjem na položaj direktorja Sove (primer Andreja Očka) se premier tudi zaveda, da je ustreznega kandidata za vodenje te agencije težko najti, takšnega, ki bi mu uspelo odpraviti velike napetosti med različnimi strujami v agenciji, pa skoraj nemogoče.
Tudi zagovorniki Klemenčičevega odhoda z direktorskega položaja takšne osebe znotraj službe ne vidijo. Še več, zamenjava direktorja po njihovem prepričanju Sove še ne bo rešila. Oditi bi morali še trije ali štirje drugi akterji, nova ekipa, ki bi prišla od zunaj, pa bi se morala lotiti reorganizacije agencije. V vladi je namreč mogoče slišati tudi ocene, da je Sova med begunsko krizo zatajila. Informacij, ki bi lahko koristile oblastem, ne pridobiva, ob zadnjih notranjih obračunavanjih pa je dodatno izgubila zaupanje tujih partnerskih služb.
Miklavčič bi dobro premislil
Profesor na fakulteti za varnostne vede in nekdanji šef vojaške obveščevalne službe Marjan Miklavčič je do Sove nekoliko manj kritičen, saj pravi, da je del našega varnostno-obveščevalnega sistema vendarle zdrav in kakovostno opravlja svoje naloge. »Večina agentov morda res sledi varnostnim tveganjem in obvešča pristojne organe, a tega zagotovo ne počnejo toliko zavzeto, kot bi v trenutni situaciji morali,« pravi. Ne preseneča ga, da posamezniki v primeru, ko so odklonski pojavi v agenciji veliki, nadrejeni pa nanje ne reagirajo ustrezno, poiščejo pomoč v javnosti. Strinja pa se, da predstavlja tovrstno »slačenje posameznikov in njihovih družinskih članov v javnosti« veliko motnjo pri delu agencije.
Z zamenjavo v vodstvu Sove se Miklavčič načeloma strinja, tudi njemu pa se zdi zelo pomembno, koga bi Cerar pripeljal na ta položaj. »Novi vodstveni kader mora biti politično povsem neobremenjen, strokoven, imeti mora občutek za delo z ljudmi,« pravi Miklavčič, v katerem nekateri v največji vladni stranki vidijo možnega kandidata za Klemenčičevega naslednika. Na to odgovarja, da če bi ga premier poklical na tako dolžnost, bi o tem dobro premislil. »A moje stališče je, da bi bilo zelo dobro, da bi se našel povsem neobremenjen, mlajši človek.«
Temeljita reorganizacija kot pobožna želja
Po vzoru Danske, kjer so pred časom zaradi deviacij v tamkajšnji vojaški obveščevalni službi to kadrovsko povsem prenovili, zdaj pa ta sistem spet funkcionira odlično, bi Miklavčič na čelo Sove postavil »absolutno le človeka z izkušnjami«. Vprašanje je, razmišlja Miklavčič, ali bi bilo ob menjavi vodstva na Sovi po danskem vzoru smotrno opraviti tudi »celotni organizacijski reinženiring«, ki bi precej spremenil sestavo Sovinega približno 260-članskega kolektiva. »Ker smo v Sloveniji glede dobrih, inteligentnih, politično neobremenjenih in strokovnih kadrov limitirani – takih kadrov preprosto sploh ni –, bi novi aparat ljudi zelo težko zares pognali na novo. Za to bi potrebovali nekaj let.« Je torej reinženiring Sove zaradi praznega kadrovskega bazena bolj pobožna želja kot realnost? »Žal je tako,« odgovarja Miklavčič. »A ni vsa težava zgolj v kadrih, odgovornost je tudi na vladah. Agencijo je treba usmerjati, vlada jo mora zasipati z nalogami, z delom. Neumnosti in nepravilnosti v obveščevalnih vrstah se namreč zgodijo takrat, to dobro vemo iz zgodovine, ko agenti nimajo kaj početi.«
Revolucija ni prava pot
Vsi naši sogovorniki so prepričani, da so spremembe v nacionalno-varnostnem sistemu potrebne, različni pa so njihovi pogledi, kako korenite naj bi bile. Podpredsednik parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb Matej Tonin se zavzema za to, da bi Sovo razpustili in jo nato na novo vzpostavili. Za takšno potezo se je na primer leta 2002 odločila Hrvaška. Nekdanji predsednik komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb Dušan Kumer zagovarja združitev vseh obveščevalnih služb v eno agencijo. V vladnih vrstah pa prevladuje naklonjenost manjšim spremembam. Slišati je mogoče, da v takšnih službah ni dobro delati revolucije, saj da si te vakuuma, ki bi pri tem nastal, ne morejo privoščiti. In to ne glede na to, kako (ne)uspešne so. Manjše spremembe bi šle lahko v smeri ustanovitve organa, ki bi združeval informacije Sove, vojaške obveščevalne službe in kriminalistične policije, oziroma v smeri okrepitve sekretariata Sveta za nacionalno varnost (SNAV). Tako naj bi nekaj strokovnjakov pregledovalo informacije vseh obveščevalnih in varnostnih služb pri nas, ki se včasih pomembno razlikujejo, jih preverjalo, ločilo »seme od plev« in pripravilo skupno oceno. S čimer bi tudi znatno olajšali razumevanje in odločanje predsednika vlade.
Sekretariat SNAV trenutno vodi Cerarjev državni sekretar, pristojen za nacionalno varnost, Franci Povše, ki pa bo moral premierjev kabinet v kratkem zapustiti. Zamenjal ga bo sedanji generalni sekretar SMC Erik Kopač. V vladnih vrstah prevladuje prepričanje, da je nekdanji direktor novomeške policijske uprave (in nato vodja kadrovskega oddelka v novomeškem Cestnem in gradbenem podjetju) svetovalne in usklajevalne naloge na nacionalno-varnostnem področju slabo opravljal, ocene, koliko bo pri tem bolj učinkovit doktor obramboslovja Erik Kopač, pa so različne.
