Torej, ko smo v sredo na odločilni tekmi naših rokometašev zaslišali njegov glas, nam je bilo jasno, da se bo zadeva sfižila. In potem smo dobro uro spremljali navaden rekviem. Sprijaznjenost z usodo. Ja, pri nas je vse usodno. Vse se obrne proti nam. Predamo se, preden se sploh začne tekma.
Mnogo komentatorjev je ocenilo, da so naši že z govorico telesa sporočali, da ne verjamejo. V stilu: mi smo naredili svoje, zdaj pa je vse v božjih rokah. Zato ne čudi, da je lahko tudi selektor Veselin Vujović samo resignirano v minuti odmora sporočil, da ne vidi nobene želje po zmagi. In po tekmi dejal, da bi se najraje zjokal.
Ampak to je tipično slovensko. V odločilnih trenutkih odpovemo. Ko gre za biti ali ne biti, klecnejo kolena. Igralci nemočno pogledujejo proti klopi, proti publiki in proti soigralcem. To se nam dogaja v nogometu, v košarki in tudi rokometu. Seveda bi bilo preveč enostavno ugotoviti, da smo Slovenci pač individualisti, egoisti in sebičneži, ki nikakor ne moremo delovati timsko. Resda se nam to kaže na vseh nivojih, od politike prek lokalnih interesov do športa, ampak bolj je vprašanje, zakaj nam kot ekipi ne uspe.
Odgovor je preprost. Odnose preveva pet ključnih elementov: strah, zamere, pomanjkanje odgovornosti, umanjkanje rezervnega scenarija in valjenje krivde na druge.
Strah ne izvira iz moči drugega. Strah nas je predvsem napak. Da kaj ne zamočimo. Tako se obnašajo vsi podsistemi v družbi. Samo da ne bom kriv. Samo da kaj ne naredim narobe. Zato je bolje narediti nič. Ustvariti kopico institucionalnih zank, odvodov in prelaganj stvari na druge. Banalno se temu reče instrumentalna zbirokratiziranost. Izgubi se subjekt, na dan pride sistem kot tak. Nepremagljiv.
Zamere so sestavni del našega vsakdana. Politiki ne počnejo nič drugega, kot nizajo zamero za zamero. Prvak opozicije je v tem svetovni rekorder. Enako sosedje, regije ali nosilci drugih institucij. Pri nas vsak kuha neko zamero do nekoga drugega. Vleče stare grehe na plano, jih še malo prikroji in zadeva je rešena.
Pomanjkanje odgovornosti sledi iz strahu in zamer. Bolje se je skriti kot izpostaviti. Bolje je sedeti v svojem udobnem naslanjaču kujanja kot presekati gordijski vozel nerazumevanja. Tipično vprašanje, zakaj jaz in ne nekdo drug, je alibi. Raje porabimo deset ur za to, da dokažemo, kako to ni naša naloga, kot da bi jo v eni uri opravili.
Pri nas ni dovoljeno misliti digitalno. Vse gre analogno. Po začrtanem scenariju. Ni rezervnega načrta, ni vzporednih svetov, ni mešanja konceptov, ampak le ena resnica, ena volja, ena zgodba. Ko zaškripa, smo nemočni. Samo nemo gledamo v tla ali nebo in se čudimo. Ko druga stran spremeni taktiko, smo izgubljeni. In vedno reagiramo prepozno, če sploh reagiramo.
Zato je najlažje, da so vedno krivi drugi. Logično, saj smo majhni, neopazni in ne odločamo o ničemer. Krive so velesile, krivi so interesi, ki jih ne razumemo, krivi so sodniki in na koncu tudi mediji. To stalno iskanje alibijev za neuspeh je že absurdno. Kot da smo sami nedolžni do zadnje celice. Kot da pri nas ne igramo umazanih iger. In se čudimo vedno, ko nekdo igra nešportno. Nefer. Nepredvidljivo.
Nacionalka je med olimpijskimi igrami ves čas igrala isto igro. V sijaju medalj je bilo tudi vse drugo super. Vse v smislu, saj so dali vse od sebe, saj so se borili, saj so imeli smolo z nekimi japonskimi pritožbami, vremenom, vzdušjem, hrano in še s čim. Takrat, ko bi moral Ivo Milovanovič jasno reči, da to, kar gledamo, ni podobno ničemur, da imamo katastrofalnega vratarja, naivno obrambo in nedomiseln napad, je ugotavljal, da je nasprotnik razpoložen. To pleteničenje o razpoloženem nasprotniku mora dobiti drugačno optiko. Zakaj naši niso bili razpoloženi? Zakaj so se predali? Zakaj je bilo vse videti, kot da smo zadovoljni s tem, kar smo dosegli? Temu se reče pomanjkanje zdrave ambicioznosti. Ali znane maksime: upravičili so svoj nastop. Halo, nihče ne potrebuje opravičil. Potrebujemo le zmage. Boj.
Tu ni prostora za romantično sanjarjenje in ugotavljanje, da smo igrali lepo. V športu lepota ne šteje. Kot vidimo, štejejo dopingi, laži, kraje, podkupovanja in psihološke vojne. Sredstva opravičujejo cilj. Če nam to ni všeč, pa izstopimo iz te igre. Odpovejmo se udeležbam, zaprimo meje in uživajmo v vlogi užaljenih statistov. Ali pa vsi prevzemimo držo naše legende na nacionalki in objokujmo svojo majhnost. Svojo neprepoznavnost. Ter bodimo zadovoljni z vsem, kar naši športni junaki dosežejo. Cenimo njihovo željo, da se žrtvujejo za nas in so tam…
