Ta teden smo torej praznovali, medtem ko smo delali (kajpak razen tistih, ki so bili na dopustu). Praznovali pa smo, po uradni dikciji, »združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom«. Glede na uradno ime praznika je sleherno tematiziranje (pravzaprav problematiziranje) dejstva, da prekmurski Madžari, politično korektno madžarska narodna manjšina v Sloveniji, tega dneva ne praznujejo, odveč. To ni in ne more biti njihov praznik. Kot 10. oktober ne more biti praznik Slovencev na avstrijskem Koroškem. Najmanj na nacionalni radioteleviziji bi to lahko vedeli. A tudi to zgolj mimogrede.

Zgodovina slovenskega naroda je, kot je na zadnji državni proslavi omenjene obletnice v Beltincih (leta 2014) dejal predsednik državnega zbora Milan Brglez, »žal v veliki meri prežeta s prenekatero težko preizkušnjo, z izgubo narodnostnega ozemlja in drugimi oblikami podrejanja, zato je praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom še toliko bolj svetel trenutek naše zgodovine«. Ker si bo država do leta 2019, torej do stote obletnice združitve, izdatke za proslavljanje tega svetlega trenutka prihranila, je Brglez lani napisal le poslanico. »V vsej tragičnosti te velike vojne in povojnega barantanja je mogoče najti tudi svetel trenutek. Ta se zrcali v žal premalo cenjenem dejstvu, da je bilo Prekmurje, ta stoletja dolgo ločen skrajno vzhodni del slovenskega ozemlja, po odločitvi pariške mirovne konference končno združeno z matično domovino.« In tudi letos je morala zadostovati poslanica, v kateri je predsednik parlamenta združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom označil za, uganili ste, »enega svetlejših in bolj navdihujočih trenutkov naše zgodovine«. Naj bo omenjeno le mimogrede.

Čez dobre tri tedne nas čaka podoben »svetel trenutek«, namreč obletnica »vrnitve Primorske k matični domovini«. Tudi na zahodu država varčuje, zato bodo Primorci enako kot prekmurski Slovenci praznovali v lastni režiji, letos v Postojni. In tudi poimenovanje tega delovnega praznika za vsakih pet let skriva najmanj en nesporazum, namreč tistega o opredelitvi »matične domovine«. A nesporazumi so tako in tako ena od funkcij praznikov kot obredov neke družbe. Brez nesporazumov in konfliktov se vladajoči konsenz ne bi mogel vzpostaviti. Zato bi moralo biti vprašanje, zakaj velja, da so se na vzhodu prekmurski Slovenci pridružili matičnemu narodu (čeprav je šlo v bistvu za priključitev ozemlja h Kraljevini SHS, kar v lanski poslanici navaja tudi Brglez), na zahodu pa Primorska matični domovini (čeprav tamkajšnji Italijani tega niso tako dojeli), legitimno. Četudi postavljeno mimogrede.

Odkar je Emile Durkheim pred več kot stoletjem opredelil obrede kot »sredstvo« za oblikovanje in utrjevanje skupinske zavesti, pripadnosti in solidarnosti, se je veliko spremenilo, a njihov osnovni namen na družbeni, nacionalni ravni ostaja nespremenjen. Državni prazniki so eden izmed takšnih obredov, le da, recimo, »prekmurski« in »primorski« v tem pogledu nista videti prav prepričljiva. Ne zaradi ideoloških oziroma dnevnopolitičnih »nesporazumov«, kakršen je bila častna četa slovenske vojske da ali ne, temveč zlasti zaradi (poleg že omenjenega) za lase privlečenih umeščanj obeh »svetlih trenutkov« v »tisočletne sanje našega rodu« (© Borut Pahor na proslavi v Turnišču). Zgodovina je, samo mimogrede, bolj prozaična: kot tisočletni drobiž v igrah velesil smo imeli tudi nekaj malega sreče, ker je bilo po prvi svetovni vojni treba kaznovati Madžarsko kot del imperija, ki je sprožil vojno, po drugi svetovni vojni pa spet le ni bilo mogoče povsem spregledati prispevka jugoslovanskih partizanov k zavezniški zmagi nad fašizmom in nacizmom.

Prav veliko pa iz tega razmeroma znosnega razpleta okoliščin oziroma obeh »svetlih trenutkov« potem nismo naredili. Ker je razvojne podatke obeh (statističnih) regij seveda treba brati v okviru »splošnega stanja«, naj bodo tukaj številke o bruto družbenem proizvodu na prebivalca omenjene zgolj kot simptom. Tako rekoč mimogrede. Pomurska regija je leta 1995 k slovenskemu BDP po podatkih statističnega urada prispevala 4,8, predlani 3,8 odstotka. Statistične pokrajine onstran nekdanje rapalske meje (brez delov Gorenjske) so pred dvema desetletjema k slovenskemu BDP prispevale 13,6, leta 2014 12,3 odstotka. Delež osrednjeslovenske regije je v tem obdobju s 33,7 narasel na 37,2 odstotka. Z drugimi besedami, BDP na prebivalca je v Pomurju s treh četrtin padel na dve tretjini slovenskega in s 54 odstotkov osrednjeslovenskega na 48, BDP na prebivalca v »rapalskih« statističnih pokrajinah pa s slovenskega povprečja malce pod njega in s 70 odstotkov osrednjeslovenskega na 56.

Teh trdnih dejstev tudi vsakoletne državne proslave ne bi mogle spremeniti. Ker gre pač za posledico dejstva, da se v Sloveniji vse preveč stvari kar dogaja, ne da bi jih kdo zavestno usmerjal, eh, upravljal. Kar zadeva Prekmurce in širše Pomurce, bi bilo dobro, da bi se občutek, da so to končno dojeli in se odpravili »sami lovit ribe«, potrdil. Lahko, če mimogrede navržem predlog, tudi tako, da bi se – za začetek – združili vsaj dve občini.