Magdalena, slovenska redovnica, ki je z materjo Terezo odšla v Indijo

Skala zdravega razuma

»Kot redovniške pripravnice kongregacije Loreto smo se vsako leto odpravile na dnevni izlet v Morapai,« je svojo pripoved o Magdaleni začela sestra Celine Pinto, še ena izmed predstavnic starejše generacije loretink evrazijskega izvora, katere družinski člani so še danes razkropljeni med Goo in Portugalsko. Tam je »sestra Magdalena desetletja delovala kot zdravilka«. Do Morapai, odročne misijonarske postojanke v džungli Gangesove delte, od Kalkute oddaljene približno 60 kilometrov, se še danes pride s srh vzbujajočo vožnjo z avtom med slikovitimi kanali, riževimi polji in palmami; v času, ko se je tja odpravljala Magdalena, je bil kraj po triurni vožnji z vlakom do Mograhata dosegljiv le s čolnom, nekakšnim drevakom, ki je zahteval dva človeka, da sta ga usmerjala z dolgimi palicami vse do samostanskega pristana.

Čeprav je bil Morapai desetletja jezuitska naselbina, so prvi dispanzer tam postavile loretinke. Dobavljale so zdravila, hrano in obveze za rane, hkrati pa svojo pomoč nudile prebivalcem odročnih krajev, obolelim za kolero. Betika Kajnč je kot sestra Magdalena svojo bolnišnico ustanovila leta 1931.

»Oskrbovala je običajne bolezni, kot so vnetja, kašelj in prehlad, malarija, težave s pljuči in grlom, norice in tegobe podhranjenih. Obravnavala je celo zlome, bila porodničarka. Instrumenti, ki jih je uporabljala, so bili preprosti, precej drugačni od današnjih,« je v svoji mehko zveneči angleščini nadaljevala glasbeno nadarjena sestra Celine, ki se je loretinkam pridružila leta 1957, saj ji je red, ob tem, da uresniči svojo dolgoletno željo postati redovnica, poleg poučevanja omogočil tudi študij glasbe. »Pred njenimi vrati v Morapaiu so se množično zbirali revni vaščani. Dan za dnem je ure stoje zdravila bolne in jih odreševala bolečin in tegob; zdela se mi je junaška.«

Sestra Celine po premolku doda, da je bila sestra Magdalena obenem »skala zdravega razuma«. Vedno si je upala »preizkusiti domača zdravila« in, kadar je bilo nujno – kot domneva zdaj upokojena 89-letna Meave Hughes, nekdanja univerzitetna profesorica književnosti v Kalkuti in avtorica monografije Epic Women of East and West – je pogumno reševala »primere, ki bi običajno zahtevali izurjeno roko zdravnika ali celo kirurga«.

Težko dosegljivi kraji, kjer se podeželska Indija preobrazi v negostoljubno divjino mangrov in kanalov, kjer so poletja neznosno vroča, v deževni dobi pa je vse poplavljeno, niso bili ravno prestižna lokacija za izvajanje zdravstvene oskrbe in izobraževanje – temeljni dejavnosti krščanske misijonarske prisotnosti. »Hiša, v kateri so živele naše sestre, je bila preprosta in še kar udobna, a elektrike ni bilo. Ena izmed Magdaleninih sopotnic je kraj opisala kot 'petdeset kilometrov oddaljen od kruha'. Meave, irska sestra, akademičarka, v Magdaleni vidi 'izredno iznajdljivo žensko, tako pri zdravljenju kot pri dobavljanju zdravil in zalog, in je prepričana, da je Magdalena v 'dolgih letih služenja revnim, bolnim in pomoči potrebnim rešila mnogo življenj'.«

Čedna ženska iz zelo pobožne družine

Betika Kajnč – rojena 1. decembra leta 1892 v Veliki Nedelji na naslovu Seneški vrh 26 kot četrta izmed petih otrok materi Uršuli (rojeni Megla) in očetu Filipu Kajnču – naj bi v svet vstopila krhkega zdravja, zato se je oče po zasneženem klancu v naglici spustil do cerkve v Gross Sonntagu, kot se je kraj takrat imenoval, in jo dal krstiti za Barbaro. Skupaj z impozantnim gradom križnikov iz 13. stoletja današnja cerkev Sv. Trojice še vedno dominira podobi pokrajine, kjer vinorodni griči, posuti s hišami, prehajajo v nižavja, ki jih obdelujejo tja priseljeni slovenski in hrvaški kmetje.

»Kmet na hribu ne pomeni isto kot kmet v nižini,« je Magdalenino družbeno poreklo poskušala razložiti primožena sorodnica Marta Kajnč, ko sem jo zmotila med okopavanjem vrta pred hišo. Stali sva le lučaj stran od brega, kjer je nekoč stala Betikina rojstna hiša, ki so jo zaradi slabega stanja nedavno porušili in na njenem mestu zgradili novo. »Niso bili hribovci, razumeš?« Obdelovali so majhen kos zemlje, a v nasprotju s kmeti z nižavja so namesto konj uporabljali krave in namesto traktorja motiko.

»Vendar niso bili revni; preživeli so z delom na zemlji.« Bili so tudi pobožni. »Moji so bili verni. Ampak Betika, oh, Betikini starši so bili zares verni in bogaboječi.« Marta, ki se je leta 1963 poročila z Betikinim nečakom Francem, se spominja »čedne ženske«, ki je zrla z mnogih fotografij, obešenih na stenah hiše, v katero se je priselila. Fotografije Betike in pisma, ki jih je pošiljala nečaku, so se v letih izgubili.

»Zakaj je odšla?« Sledil je pomenljiv in nekako zaupen premolk. »Zaradi ljubezni, veš. Ona je imela devet let dečka, pa jo je prevaral; potem se je odločila in šla od doma.« Ni težko razumeti, kako izdaja in razočaranje v ljubezni pri mladi ženski namesto želje po poroki vzbudita potrebo po odhodu iz majhne vaške skupnosti, vendar to verjetno ne more v celoti pojasniti njene odločitve za vseživljenjsko predanost misijonarskemu delu v Indiji. Vsekakor jo je od začetka njene poti takrat ločevalo še kar nekaj let.

Biografske podrobnosti iz tega vmesnega obdobja so nedosledne in pomanjkljive. Znano je, da se je leta 1920 odpravila v Zagreb, kjer je preživela nadaljnjih osem let. Zagreb je v prvih desetletjih 20. stoletja mnogim mladim ženskam iz te regije nudil priložnost, da delajo kot hišne pomočnice pri bogatih družinah, Betika pa je bila ob svojem odhodu »že neke vrste nuna, čeprav še ni sprejela zaobljub«. Pred Julijano Rizman, njeno pranečakinjo, se ob teh besedah razprostre zbirka redkih preživelih spominov, ki jih je vsa ta leta skrbno hranila. V roke mi potisne Betikino pismo in razglednico, požrto od moljev, in prizna, da »še vedno upa, da bo Magdalena nekega dne razglašena za svetnico«.

Betika je v Zagrebu sodelovala z jezuiti, ki so »ji pomagali, da se je duhovno razvijala«, kot je o njej zapisano v arhivih loretske publikacije Palm Leaves (Palmini listi). Hkrati je bila »izvrstna šivilja, odlično je vezla in neka gospa, ki je občudovala njeno obrtništvo, ji je ponudila partnerstvo v samem središču 'haute couture' – Parizu«. Betika je na tej točki še vedno razmišljala o možnosti sekularnega poklica.

Na poti do Pariza se je ustavila v Rimu ob Koloseju, kjer jo je nenadna misel pripeljala do odločilnega preobrata: mučeniki so se zaradi ljubezni do Kristusa odpovedali vsakršnim kariernim vzgibom; zakaj tudi sama ne bi sledila njihovemu vzoru? V tem avguštinskem trenutku, ki ga je ljubljanski jezuitski duhovnik Jože Kokalj nemudoma razumel kot inavguracijo v versko poklicanost, bi lahko prepoznali tudi tako imenovani »božji klic«: sine qua non za pridružitev redu in pravemu redovništvu.

Ko je kasneje prevzela ime ene izmed Kristusovih najbolj gorečih privrženk – Marije Magdalene, poosebitve skesane grešnice – se je njena predanost Kristusu simbolično vdala brezpogojni ljubezni. Namesto da bi nadaljevala pot v Pariz, se je vrnila v Zagreb, kjer ji je pater Prešeren (jezuitski provincial, ki je kasneje v Rimu postal asistent jezuitskega generala za slovanske province) omenil jugoslovanske jezuite, ki so se nedavno odpravili v Indijo. Tedaj je imela že čez trideset let in ko je z željo, da bi odšla v tujino, pristopila k dunajskim uršulinkam, se je njena starost izkazala za nepremostljivo oviro. V tistem jo je doseglo pismo očeta Mesariča, zagrebškega jezuita, ki naj bi iz Darjeelinga, kamor se je odpravil poizvedovat v noviciat Loreto, »pisal poln optimizma«.

Bog ne daj, da sliko pokažeš očetu Markoviću

Dvanajstega oktobra leta 1928 se je Betika Kajnč v družbi mlade Agnes vkrcala na Orient Express; prek Pariza in Londona dosežeta Dublin, kjer sta se pridružili redu irskih sester v opatiji Loreto v Rathfarnhamu. »Saj veš, kako smešen je človek videti po tem, ko se je dodobra nasmejal in skuša biti spet resen. Bog ne daj, da sliko pokažeš očetu Markoviću, samo zate je, da boš doma videla, kakšni sva bili v svoji prvi uniformi.« Tako se v prevodu glasi Betikino sporočilo na hrbtni strani fotografije, ki jo je kakih šest tednov pred njunim odhodom v Indijo podarila svoji sopotnici in na kateri kot kandidatki stojita zamrznjeni v času. Zaveza in razpoloženje, ki sta ju nedvomno povezovali na njuni nadaljnji poti, se ob Betikinih besedah zdita skorajda otipljivi.

Sestri Tereza in Magdalena sta tako svojo preteklost in rojstni imeni pustili na obalah Irske in 6. januarja leta 1929 s transatlantskim parnikom pripluli v Kalkuto, tedanje imperialno mesto Britanske Indije. Komaj sta sestopili v vrvež hrupnega pristanišča, že so ju poslali v noviciat Loreto ob vznožju himalajskega gorovja v Darjeelingu, kjer sta se bili poleg angleščine, ki sta se je priučili v mesecih bivanja v Dublinu, zaradi nadaljnjega redovniškega usposabljanja primorani učiti še hindijščine in bengalščine.

Že 1. aprila istega leta Betika v enem izmed redkih preživelih pisem, poslanih njeni ožji družini, pomirjujoče piše iz svoje nove domovine: »Mnogo i srdačno vas pozdravljam iz svoje nove domovine ... Jaz sem srečna in zadovoljna.« Poslovila se je z besedami »vsem do srca, M. Magdalena«.

Po dveh letih redovniškega pripravništva sta sestri sprejeli svoje prve zaobljube, šest let kasneje pa sta se dokončno zaobljubili življenju, predanemu ubožnosti, čistosti in pokorščini, in s tem – kot je to kasneje poimenovala mati Tereza – postali »Jezusovi ženi za vse večne čase«. Njuno desetletje dolgo šolanje za redovništvo je bilo tako 24. maja leta 1937 dokončno zapečateno.

Medtem sta morali svoje na novo pridobljeno znanje bengalščine preizkusiti zaradi pridobivanja misijonarskih izkušenj: materi Terezi so dodelili poučevanje geografije in zgodovine na eni od tedaj najmanj ekskluzivnih loretskih šol v Kalkuti, dekliški šoli St. Mary v okrožju Entally, sestro Magdaleno pa so poslali v eno najodročnejših postojank v Morapai, kjer se je morala za sporazumevanje z bolniki naučiti še lokalnega narečja. Obe tesno sodelujeta z indijskimi redovnicami, pripadnicami nekakšnega pomožnega redu Hčera Sv. Ane, in se tako znajdeta na drugem polu takrat prevladujočih evropskih rasnih stališč, po katerih je angleški jezik jasen kazalnik družbenega prestiža. Red Hčera Sv. Ane so pod pristojnostjo Paula Goethalsa – belgijskega jezuita in prvega nadškofa rimskokatoliške cerkve v Kalkuti – kot iznajdljiv odgovor na državno prepoved, ki je Indijkam onemogočala vstop v glavni red, ustanovile same loretinke. Tako so se trudile zoperstaviti občutnemu pomanjkanju osebja, še posebej v odročnejših krajih. Preprosto ni bilo dovolj evropskih redovnic, da bi zasedle vsa razpoložljiva mesta. Ko je leta 1925 svojo pomoč v Indiji ponudila prva skupina hrvaških in slovenskih jezuitov iz jugoslovanske province, so si za cilj zastavili ponovno obuditev misijonarskih postaj v Basantiu, Raghabpurju, Morapaiu in Khariu. Tereza in Magdalena sta bili kot prvi jugoslovanski misijonarki v Indiji del istega vala in spodbude. Poraja se vprašanje: so ju v vrstah večinoma irskih sester morda dojemali kot ne povsem – ali ne dovolj – Evropejki?

Stališča so se do danes nedvomno spremenila in v intervjujih s sestrami, najsi so bile irskega, evrazijskega ali angloindijskega izvora, ni bilo čutiti nobene vzvišenosti. Poleg spoštovanja in občudovanja je Magdalenino ime v vsaki izmed njih vzbudilo podobo zadržane osebe, največkrat umaknjene v samoto. »Bila je redkobesedna,« se je spominja mati prednica. »V odgovor na vprašanje ti je ponudila eno samo besedo. 'Je bil dan dober?' 'Utrujajoč.' Srečal si jo lahko le v času obeda, sicer se je zadrževala v kapeli. Če ni bila v kapeli, je delala.« Četudi si je z njimi redno dopisovala, Magdalena svoje družine ni obiskala niti enkrat. Irska sestra Sr. Eithne domneva, da bi jo »odhod domov odvzel ljudem, ki so jo potrebovali«, in se obenem spominja pripetljaja, ki ga je v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja povzročila Magdalenina predanost delu. »Imeli smo stavko in vsi zaposleni – vključno z Magdaleninim voznikom – so bili zbrani na sindikalnem sestanku. Nihče ni bil odsoten. Ko je Magdalena svojega voznika namesto ob avtomobilu videla na sestanku, mu je zaklicala: 'Kaj počneš ti tukaj, če so moji reveži tam zunaj?' Tako prepričljiva je bila, da je voznik nemudoma zapustil skupino.« Bila je ženska s »svojim poslanstvom«, ki »ni mogla razumeti, kako bi bil kdorkoli zmožen ovirati njeno delo«.

Magdalena, ki se je tudi druge sestre in znanci spominjajo kot »močne, tako fizično kot psihično«, »stroge, ko je bilo to potrebno«, in nežne, ko ni bilo, ter kot ženske, ki kljub svojemu humorju »ni trpela tepcev«, je s predanostjo svojemu poslanstvu navdihnila mnoge. Sestra Antionette se živo spominja dneva, ki ga je v osemdesetih letih kot mlajša pomočnica preživela v Magdaleninem dispanzerju v Asansolu (industrijskem mestu, v katerem je po tem, ko je bil Morapai predan Hčeram Sv. Anne, Magdalena preživela svoje zadnje desetletje). Antionette je ob boku sestre Magdalene opazovala, kako ta prebada, čisti in obvezuje velik tur na roki nekega fanta; gnus jo je silil v omedlevico in Magdalena je »razumela, da tega ne morem prenesti, zato me je poslala v sosednjo sobo, kjer naj bi sede počakala nanjo«. Ko jo je kasneje povprašala, kako prenese takšno delo, je Magdalena preprosto odvrnila: »Ne gledam rane – gledam človeka. Njegovo olajšanje, ko ga zapušča bolečina, njegovo hvaležnost ... Odzvati se moraš človeku, ne rani.«

»Bila je redkobesedna,« je nadaljevala sestra Antoinette, zdaj povsem zatopljena v spomine minulega obdobja. »Sporazumevala se je s svojimi očmi in dotikom. To mi je bilo tako všeč. Večkrat sem pomislila, da pred menoj stoji izjemna ženska.«

Negovanje in spreobračanje

Magdalena je zadnjih štirinajst let svojega življenja živela in delovala v Asansolu, premogovnem mestu v bližini današnje meje z zvezno državo Bihar, zaslužnem za prve železniške povezave vzhodne Indije. Kraj je bil tako priča sočasni gradnji železniške postaje in samostana Loreto – oba sta bila leta 1885 zgrajena v identičnem arhitekturnem slogu.

Ob prihodu je Magdalena leta 1970 v bližini župnišča postavila začasen dispanzer in tam začela s svojim delom. Tako kot v Morapaiu je tudi tu dnevno oskrbela »več kot sto bolnikov«. Tedanji vrtnar Cyril Pius Sha jo opiše z zdaj že znanimi pojmi: »Bila je izredno predana pomoči ljudem, predvsem revnim muslimanom, ki so ji bili zelo pri srcu.« Z delom, ki ga je neutrudno opravljala stoje, je brez misli na upokojitev nadaljevala še pri svojih osemdesetih letih. Njeno negovanje je vedno spremljala molitev, zasluge za uspeh pa je v celoti pripisovala Jezusovi ljubezni in usmiljenju. »Naš dispanzer bolniki oblegajo od ranega jutra do večera,« je v enem izmed pisem zapisala domačim, »in skoraj vsi pridejo z zaupanjem v dobroto Našega Nebeškega Zdravnika in On vse čudovito ozdravlja. Zaradi tega mnogi pridejo od zelo oddaljenih vasi, a ne samo bolni, tudi lačni.« Poskrbela je, da je bilo v dispanzerju za bolnike vedno na voljo dovolj mleka in praženega riža, imenovanega muri.

Za krščanske misijonarje sta bila poučevanje in medicinska oskrba tradicionalno dva izmed najbolj praktičnih in uporabnih načinov, kako širiti svojo vero. Spreobračanje je v mislih mnogih takrat še vedno neizbežno trkalo na vrata. Leta 1969 je Magdalena zapisala: »da sem v teh letih blizu dva tisoč duš pripeljala do Presvetega Srca Jezusovega«. Reforme katoliške cerkve, uveljavljene na Drugem vatikanskem koncilu med letoma 1962 in 1965, kjer so med drugim razglasili, da pokristjanjevanje nasprotuje krščanskemu duhu, se je navidezno niso dotaknile.

Oddaljena od svoje rojstne dežele in Velike Nedelje, kamor se v 57 letih delovanja v Indiji ni vrnila niti enkrat, je sestra Marija Magdalena Kajnč umrla v Asansolu leta 1984, stara 92 let. Tam, v zgornjem kotu samostanskega pokopališča, je na nagrobniku napačno zapisan samo njen priimek Kanjc. Kakršnekoli ceremonije bi ženski, ki jo je vztrajnost vodila vse do Indije, kjer je nesebično in neutrudno lajšala bolečine svojim bolnikom, zagotovo pomenile bore malo. »To, da ni bila znana, ni bilo pomembno; takrat še pomislile nismo na to – tudi sama ne,« se sestra Antoinette otrese primerjave z materjo Terezo.

Mati Tereza se je povzpela do svetovne slave leta 1979, ko je prejela Nobelovo nagrado za mir, in odtlej žanje pohvale tako vernih kot posvetnih privržencev. Nenehne polemike, ki jih sproža omemba njenega imena in dela, so mednarodno skupnost dodobra razklale na njene neomajne častilce in tiste, ki ob omembi njene svetniške podobe opozarjajo na nespametno ravnanje s sredstvi, klavrno medicinsko oskrbo in evangelizacijo.

»V slavi je toliko neresničnosti,« je zapisal prav tako Nobelov nagrajenec, pesnik in mislec Rabindranath Tagore, čeprav si je občasno priznal, da je v njej užival kot »bivol v blatni kopeli«. Magdalena Kajnč bi strogo zavrnila razkošje – ali prekletstvo – blatne kopeli; zanjo in za mnoge druge, katerih imena so le šepeti na ustnicah njihovih znancev, je anonimnost ostala vseživljenjski habitus.