Prek portala Airbnb je v Sloveniji trenutno mogoče najeti več kot 300 sob in stanovanj po vsej državi. Prespati je mogoče v luksuznih apartmajih za več kot 1000 evrov na noč ali pa za nekaj več kot deset evrov v tipiju. Prevoznik GoOpti s pomočjo internetne platforme, ki so mu jo oblikovali indijski informatiki, ponuja fleksibilne in cenovno ugodne prevoze do bližnjih letališč.
Na najbolj razvitem trgu delitvene ekonomije, kakopak v ZDA, obstajajo platforme, na katerih si potrošniki izmenjavajo gospodinjske pripomočke, spet drugi prek Taskrabbita ponujajo storitve, kot so sestavljanje pohištva iz Ikee ali pa sprehajanje psa, na specializiranih platformah, kot je 99design, pa posamezniki ponujajo oblikovalske storitve.
Brez enotne definicije
Gre za tako hitro razvijajoč in spreminjajoč se ekonomski fenomen, da zanj ne obstajata niti enotno poimenovanje niti enotna definicija, kaj šele da bi bil raziskan. Jasno je le, da delitvena ekonomija globalno dosega stopnjo rasti, ki presega rast največjih tehnoloških velikanov internetne dobe, da se dnevno pojavljajo nove spletne platforme delitvene ekonomije in da bi potencialno lahko močno spremenila obstoječe odnose med ponudniki in potrošniki na trgu ter klasičen odnos med delodajalcem in delojemalcem. Bomo v neki ne tako oddaljeni in ne tako utopični različici prihodnosti vsi samozaposleni mikropodjetniki? Bomo namesto zaposlenih le še delovna sila, ki jo bo mogoče najemati na kratek rok prek spletnih aplikacij?
Eno pomembnih vprašanj, ki jih odpirajo platforme kapitalizma 2.0, je, kaj najemanje delavcev prek teh spletnih platform pomeni za socialno državo, kot jo poznamo danes v Evropi. Udeleženci v delitveni ekonomiji praviloma ne plačujejo davkov in socialnih prispevkov, saj jih obstoječi davčni sistemi enostavno ne zajemajo. To bi utegnilo biti problematično z dveh vidikov: prvič, ker najeda davčno osnovo državnih proračunov in s tem krči možnosti financiranja javnih storitev, in drugič, ker pomeni nepošteno konkurenco. Slednje sicer nikakor ni nov fenomen, niti posebnost delitvene ekonomije. Nelojalna konkurenca zaradi nepravičnega obdavčevanja je precej večji problem v svetu poslovanja multinacionalk prek davčnih oaz, katerega negativni učinki na proračune so dobro raziskani. Prekarizacija dela pa se je začela že mnogo pred pojavom delitvene ekonomije. Lahko bi rekli, da gre le za neke vrste nadaljevanje trenda.
Vsi za vse ali pot v socialni prepad?
Delitvena ekonomija naj bi po mnenju nekaterih predvsem spreminjala vzorce potrošnje, ne pa ustvarjala dodatnega bruto družbenega proizvoda. Nekateri menijo, da pomeni tudi uvod v konec hiperpotrošnje, ki je zaznamovala pomemben del 20. stoletja. Pomeni torej prerazporejanje obstoječih prihodkov. Vprašanje seveda je, od koga h komu oziroma kdo ima od tega največ koristi. Ob tem velja takoj dodati, da po nekaterih drugih ocenah pomeni potencialno za več 100 milijard evrov dodatne potrošnje na leto samo v EU, in sicer predvsem zato, ker spletne platforme delitvene ekonomije omogočajo dostop na trg dela za ljudi, ki so bili doslej s trga dela izključeni ali pa so bili vanj vključeni le delno. Po nekaterih ocenah naj bi si družine iz srednjega dohodkovnega razreda v ZDA samo z oddajanjem nepremičnin prek različnih spletnih portalov razpoložljiv dohodek povečale za okoli 14 odstotkov. Že samo ta različna videnja delitvene ekonomije zgovorno povedo, kako malo konkretnega pravzaprav o njej vemo.
Jasno je, da Uber in Airbnb pomenita konkurenco tradicionalnim ponudnikom, hotelirjem in taksistom, uporabniki pa so hitro prepoznali njune prednosti in ju vzeli za svoja. Na trgih, kot je na primer italijanski trg taksi prevozov, ki je za uporabnike nočna mora, je konkurenca več kot dobrodošla. Obstoječe voznike bo prisilila v izboljšanje in pocenitev storitev; tako se vam ne bo več dogajalo, da bi na letališču v Rimu na prevoz čakali več kot pol ure, nazadnje pa ga še drago plačali. Podobno kot je pojav nizkocenovnih letalskih prevoznikov pocenil in fleksibiliziral lete. Prav zaradi pritiska na cene sta ti storitvi tudi dvignili največ prahu in so ju v več državah že prepovedali ali pa začeli regulirati podobno kot tradicionalne ponudnike.
Bije se vojna za interpretacijo prednosti in slabosti delitvene ekonomije. Bo z večjim izkoriščanjem že obstoječih zmogljivosti (na primer souporaba že izdelanih vozil) omogočila trajnosti razvoj ali pa so pozitivni učinki na okolje precenjeni? Bo potrošnikom dala večjo moč nadzora nad proizvajalci ali pa nas bo dolgoročno vse spremenila v samozaposlene prekarce s šibko kupno močjo? Ali dodaten zaslužek posameznikov, ki sodelujejo v delitveni ekonomiji (na primer tisti, ki, ko gredo na dopust, oddajo svoje stanovanje), in nižje cene za potrošnike odtehtajo izgubo delovnih mest tradicionalnih ponudnikov oziroma slabosti neklasičnih oblik dela, ki jih ustvarja delitvena ekonomija?
Valerio De Stefano, pravnik z milanske univerze Bocconi, opozarja, da je fenomen še premalo raziskan, da bi lahko nedvoumno zagovarjali eno ali drugo stran. »Še posebej ne moremo reči, kako bo najemniška ekonomija vplivala na celotno družbo. Eno pomembnih vprašanj je, ali je takšna ekonomija dolgoročno vzdržna, ali torej lahko posamezniki na takšnih platformah, ki so bile prvotno namenjene samo dodatnemu zaslužku, postanejo profesionalni ponudniki? Ali lahko od tega živijo in kako nato takšne prihodke obdavčiti in doseči, da bodo plačevali socialne prispevke?« se sprašuje De Stefano. Eno večjih tveganj, ki ga vidi za klasičen odnos med delodajalcem in delavcem v najemniški ekonomiji, kot jo sam imenuje, je, da so izvajalci (na primer vozniki pri Uberju) še pod večjim nadzorom kot klasični delojemalci, imajo pa bistveno manj socialnih pravic.
»Res je, da tovrstne platforme svobodnjakom omogočajo, da lažje najdejo naročila. Kot svobodnjaki naj bi pri tem imeli več svobode odločanja o prevzemu nekega klica. Vendar pa se dogaja, da so izvajalci zaradi ocenjevanja na platformah pod izjemnim pritiskom. Voznik Uberja na primer ne more zavrniti klica, ker bi dobil negativno oceno. In ne gre samo za Uber. Večina platform deluje na podlagi ocen in to pomeni, da si lahko s trga, če nisi konstantno dobro ocenjen, hitro izključen,« na možne negativne posledice delovanja platform na podlagi ocenjevanja posameznika opozarja De Stefano.
Dokazov, da bi delitvena ekonomija že spodkopavala socialno državo, kot jo poznamo v Evropi, za zdaj še ni. Bi pa lahko srednjeročno, ob trenutnem trendu rasti delitvene ekonomije, to postal problem. »Socialna država je strošek, ki ga ne moremo enostavno obesiti posamezniku. Za to bi moral biti bolje plačan, sicer si socialne zaščite ne more privoščiti. Če delovno razmerje ne bo več tisto, ki bo skrbelo za socialno zaščito, potem je treba najti nove mehanizme. Teh pa za zdaj še ni. Načrt, kako razporediti tveganja socialne države drugače od obstoječega modela, ko za socialno zaščito plačujejo delodajalci, nimamo. Brez takšnega načrta bodo vsa tveganja padla na posameznika. To pa je problematično ne le za posameznika, ampak za celotno družbo. Če voznik Uberja ni plačan, ko je bolan, bo tudi takrat vozil, saj mora nekako preživeti. To pa pomeni tveganje za celotno skupnost,« še opozarja De Stefano.
Nova pravila za novo ekonomijo
Delitvena ekonomija zagotovo spreminja pravila igre na trgu, potrošnikom pa prinaša koristi: večjo dostopnost in prožnost storitev, ki so nekoč veljale za luksuz, večji občutek za skupnost in večjo izbiro med številnejšimi igralci na trgu, kar znižuje cene in zvišuje kakovost storitev. Vse to je razveseljivo, zakonodajalce pa je očitno ujelo nepripravljene. De Stefano opozarja, da so doslej neko vrsto vloge zakonodajalca odigrala sodišča, ki razsojajo v posamičnih primerih sporov med novimi in tradicionalnimi ponudniki storitev, večjih zakonodajnih iniciativ pa doslej ni bilo mogoče videti. Ekonomist ljubljanske ekonomske fakultete dr. Marko Jaklič opozarja, da gre za trend, ki ga ni mogoče ustaviti, podobno kot velja za globalizacijo. Seveda pa to še ne pomeni, da je država brez moči. »Dober regulator (država) bo znal spodbuditi nastajanje novega, pri čemer ne vemo prav dobro, kaj lahko nastane, in hkrati regulirati tako pozitivne kot negativne posledice na način, da se bo razvoj nadaljeval in da bo v čim večji meri pošten, trajnosten oziroma dolgoročen. Socialna država in tudi drugi sistemi delitve oziroma prerazdelitve se bodo morali spremeniti tudi zaradi drugih razlogov. 'Bismarckovi' pogoji ne obstajajo več. Pravi odgovor 'socialne države' na vse te izzive je univerzalni temeljni dohodek. Seveda ga bo politično in ekonomsko težko uvesti in bo do takrat preteklo še kar nekaj vode. Potrebna bi bila sistemska rešitev vsaj na ravni več držav,« o možnem odgovoru na nova vprašanja in razmerja v kapitalizmu 2.0 razmišlja dr. Jaklič.
Podobno razmišlja dr. Janez Malačič, ko pravi, da »država blaginje, kot smo jo poznali v zadnjih desetletjih 20. stoletja, niti v sanjah ni mogla ostati nespremenjena,« zato se bomo nujno morali prilagoditi tudi tej novi ekonomiji. »Nekaterim bo to uspelo boljše, drugim pa slabše. Nova tehnologija (internet in platforme) je za mnoge čudovita novotarija, saj množicam omogoča, da delajo stvari, ki so bile včasih privilegij bogatih. Če pa zvezdični hoteli tarnajo zaradi konkurence Airbnb-ja, to ni nič hudega; morda bodo izgubili malo napuha,« je slikovit dr. Malačič, ki pa nikakor ni slep za velike spremembe na trgu dela. Pri nas delitvena ekonomija še ni zaživela, zato se s temi vprašanji še nihče prav veliko ne ubada, a tudi Slovenija se ne bo mogla izogniti globalnim trendom. Razvoj robotizacije in umetne inteligence naj bi v prihodnjih letih v razvitih državah ogrozil več kot 30 odstotkov delovnih mest. Izginjajo srednje plačana delovna mesta, rutinska nizkokvalificirana in visokokvalificirana delovna mesta nadomeščajo stroji. Temu se bomo morali prilagoditi, opozarja dr. Malačič.
Tudi dr. Anže Burger s fakultete za družbene vede meni, da je v delitveni ekonomiji več priložnosti kot slabosti. »Delitvena ekonomija s podporo informacijskih tehnologij omogoča sprostitev in uporabo do zdaj neizkoriščenih zasebnih sredstev, kot so prazna stanovanja, neuporabljeni avtomobili, vrtovi, kolesa, parkirna mesta, pisarne, investicijska sredstva, računalniške zmogljivosti in podobno. Ko bolje izrabljamo obstoječe vire, se nam sproščajo viri za potrošnjo ali investicije, ki si jih do zdaj nismo mogli privoščiti. To ustvarja povpraševanje po novih storitvah in ustvarja nova delovna mesta,« pravi.
Na poskuse uveljavljenih podjetij in regulatorjev, ki skušajo delitveno ekonomijo zatreti, gleda z veliko zaskrbljenostjo. Okrcal je tudi slovensko ministrstvo za gospodarstvo, ki bi po njegovem mnenju moralo vpeljavo Uberja imeti na prioritetnem seznamu, da bi država razbila škodljiv kartel taksistov. »Tako lahko vidimo, da popolnoma zdravi in inteligentni 20- ali 30-letniki vozijo taksi, namesto da bi počeli kaj bolj primernega njihovim spodobnostim. Taksije bi morali voziti težje zaposljivi ali starejši. Bojazen s prekarizacijo teh delavcev je odveč. Treba je strogo ločiti trg dela in socialne korektive. Če zaposleni na nekem delovnem mestu ne more zaslužiti dovolj za plačevanje minimalnih življenjskih stroškov, nastopi država s socialnimi transferji, ki delavcu povečajo razpoložljiv dohodek. Cilj ekonomske in socialne politike mora biti v prvi fazi čim večja zaposlenost ljudi in drugih virov, zato bi morala država delitveno ekonomijo aktivno spodbujati. Negativni učinki (izguba službe kartelnih taksistov) so namreč precej manjši od pozitivnih sekundarnih učinkov (zaposlenost težje zaposljivih kategorij delavcev, zmanjšanje izdatkov za socialne transferje, nižja cena storitev, boljša izraba proizvodnih sredstev, prezaposlitev kartelnih taksistov v druge storitve, sprostitev povpraševanja s predragih taksi prevozov na porajajoče trge in ustvarjanje novih delovnih mest na teh novih trgih). Delitvena ekonomija bo izboljšala položaj zlasti tistih na dnu socialno-ekonomske lestvice in s tem omogočila bolj socialno državo,« je prepričan dr. Burger.
Ekonomija 2.0 in lekcije globalizacije
Če pogledamo razloge, ki so pospešili nastanek delitvene ekonomije, smo prav lahko na pragu nove dobe, v kateri ne bo več »in« biti lastnik, ampak imeti dostop do dobrin. Poleg interneta in mobilnih naprav, ki so omogočili razvoj uporabnikom prijaznih aplikacij, so pospešek delitveni ekonomiji dali tudi okoljski razmisleki in nedavna gospodarska kriza, ki je marsikoga prisilila v iskanje alternative nakupovanju. Ali kot je na enem svojih nastopov za portal Ted talk pomenljivo dejala ena vidnejših zagovornic in proučevalk delitvene ekonomije Rachel Botsman: »Povprečna ameriška družina vrtalni stroj, ki ga ima doma, v vsej njegovi življenjski dobi uporablja le 12 minut.« Zakaj ga torej ne bi oddajali na internetnem portalu in z njim nekaj zaslužili, najemniku pa znižali stroške?
A kar je po mnenju Botsmanove še pomembnejše – platforma Airbnb, kot številne druge platforme, deluje po načelu zaupanja med ponudniki in potrošniki. Tako ponudnik kot potrošnik lahko posameznika na drugem koncu transakcije ocenita. Slabe ponudnike in slabe goste skupnost hitro izloči. Če ste kdaj uporabljali te storitve, veste, da ni nič nenavadnega, če vas v hladilniku gostitelja čaka kakšna doma narejena sladica ali pa vas gostitelj vpelje v lokalno življenje. To so izkušnje, ki jih prek tradicionalnih hotelskih storitev ne boste doživeli. Botsmanova zato kot novo valuto v ekonomiji 2.0 vidi zaupanje. Potrošnik pa v tej novi ekonomiji dobiva vse večjo moč. V ocenjevanju ponudnikov, v katerem De Stefano vidi pasti, uporabniki vidijo prednosti. Danes smo sicer navajeni poslušati predvsem kritike na račun sodobnih tehnologij in aplikacij (veliko raziskav ugotavlja na primer negativne psihološke vplive pretiranega »visenja« na facebooku in na splošno neprestane priklopljenosti na pametne telefone), vendar bi nam pojav delitvene ekonomije oziroma platform, ki spadajo v ta nov fenomen, utegnil povrniti, kar smo menda izgubili – občutek za skupnost.
Zdi se torej, da nas delitvena ekonomija še dodatno sili v globlji razmislek o tem, kako na novo zastaviti socialno državo oziroma kako v obstoječem sistemu zagotoviti poštena pravila igre za nove oblike »delovnih razmerij«. Če nas je globalizacija kaj naučila in če bo fenomen delitvene ekonomije dosegel večje razsežnosti, je jasno, da moramo tokrat pozitivne in negativne učinke bolje menedžirati. Globalizacija, ki je sicer v povprečju povečala blaginjo, in podobno je mogoče pričakovati tudi v delitveni ekonomiji, velikemu delu razvite zahodne družbe ni prinesla praktično ničesar. Ne vemo še, kako daljnosežne bodo posledice delitvene ekonomije. Morebiti gre le za modno muho, morebiti za začetek tektonskih sprememb v kapitalizmu. Gotovo pa je, da bi srednji razred razvitega zahodnega sveta težko mirno pogoltnil še en val podobnih pritiskov na dohodke in socialno varnost, kot ga je doživel v zadnjih treh desetletjih. Država bo z vidika zagotavljanja socialne varnosti morala postati precej bolj inovativna, kot je bila doslej. Zgolj lepljenje obstoječih socialnih prispevkov in davkov na nove oblike dela in dohodkov ne bo dovolj.
