Sprva so, tako moj prijatelj Tommaso, vsi v dvorani onemeli, saj se je italijanskim novinarjem, že pregovorno nenadarjenim za tuje jezike, zdelo, da je novi lastnik Interja izustil bojni krik in da namerava v slogu Brucea Leeja poleteti z iztegnjeno nogo čez govorniški pult do prvega, ki mu bo zastavil provokativno vprašanje. Šele kasneje so, ob sodelovanju obeh članov zveze italijansko-kitajskega prijateljstva, dojeli, da Fodza Inda! v kitajščini pomeni Forza Inter! in da bodo milanski nerazzuri tisti, ki bodo v prihodnje postali nogometne nindže in namahali rossonere, bianconere in druge rivale s črnimi pasovi in trakovi.
Mimogrede, pišem po spominu in ne lektoriram nogometnega pogovora nogometnih navdušencev, ki sta pred tem že nekaj spila. Moja tašča bi rekla, da so tudi liberalci šovinisti, le malo je treba podrgniti po površini, jaz pa pravim, da moja tašča le zavida liberalcem, da so duhovitejši šovinisti od konservativcev, za katere je šovinizem preresna stvar, da bi se z njim šalili. In dodajam, da ljudje najbrž res ne bi smeli govoriti o nogometu, kadar pijejo.
Fodza Inda! je v Italiji nemudoma postala priljubljena zbadljivka, s katero so interiste zbadali celo tisti, ki tako kot najin skupni prijatelj Francesco iz nekega razloga navijajo za klub, katerega lastnik je Silvio Berlusconi. Fodza Inda! je postal krik ranjenega italijanskega ponosa, ime za še eno velikih italijanskih kapitulacij. Napovedani kolaps italijanskega gospodarstva je za interiste namreč novička o poslabšanju vremena v Estoniji v primerjavi z dejstvom, da so namesto v rokah italijanske pristali v rokah kitajske mafije.
V Tommasovem Pratu, nekoč središču slavne italijanske tekstilne industrije, so Kitajci v preteklih letih postali lastniki domala vseh industrijskih obratov, zdaj pa so kupili še njegov calcio, zato ni čudno, da mu je Fodza Inda! zlomil črno-modro srce.
Skušal sem ga potolažiti. Skuhati tako dobrega espressa in proizvesti tako slabega avta, kot je alfa romeo, Kitajci nikoli ne bodo znali. So stvari, ki bodo vedno ostale italijanske, sem mu rekel. Inter pa … Mislim, da se je treba sprijazniti s tem, da je nogomet postal igra arabskih, ruskih in kitajskih milijarderjev. Nismo več najmlajši in treba je misliti nase in se čustveno oddaljiti od nogometa, vsaj od klubskega. Še Barcelona, moja Barca, dragi moj Tommaso, ki je tako dolgo in skrbno gradila mit, da je več kot klub, »Mes que un club« so si dobrikali, je v času velikega boja za katalonsko neodvisnost na svoje katalonske, rdeče-rumene drese natisnila napis Qatar Airways, igralca, obsojenega utaje davkov, pa so prebarvali s peroksidom, mu pustili brado in ga pred davkarijo skrili nekje na sredini igrišča.
Nesrečnemu prijatelju bi z veseljem pojasnil še zgodbo moje Olimpije, a se tako globoko tragične zgodbe Italijanu v angleščini ne da povedati, zato sem raje rekel: »Vsi smo Fodza Inda!, dragi Tomasso,« in dodal, da se je ves profesionalni šport spridil in da bi morali ljudi, ki danes govorijo o športnem ali olimpijskem duhu, obravnavati podobno kot tiste, ki govorijo o letečih slonih.
Kar je lepo vidno na vsakokratnih olimpijskih igrah. V Riu je, recimo, še največ olimpijskega duha pokazala tista brazilska skakalka v vodo, dvajsetletna Ingrid, ki je svoji sotekmovalki in sostanovalki, sedemnajstletnici Giovanni, večer pred nastopom rekla: »Važno je sodelovati, ne zmagati!« in jo vrgla iz njune sobe v olimpijski vasi, kjer je potem do jutra gostila prisrčnega Pedra. Ingrid Oliveira je bila najbrž edina športnica, ki ni podlegla kolektivni histeriji in vse bolj razširjenemu prepričanju, da moramo biti vsi v nečem najboljši na svetu, pa četudi v skoku s palico ali hitri hoji. Če malo bolje pomislim, je bila Ingrid Oliveira edina normalna dvajsetletnica v celi olimpijski vasi, edina, ki se ji olimpijska kolajna ni zdela nič v primerjavi z bicepsi postavnega kajakaša.
Vsi drugi pa so boj za olimpijske kolajne vzeli smrtno resno, pomešali sodobno špartanstvo in čudežne napoje svojih panoramixov, vse v želji, da bi si izborili pet minut slave, opozorili za večino olimpijskih športov nezainteresirano domačo javnost nase in morda spotoma prepričali še kakšnega bogatega podjetnika, da jim financira naslednja štiri leta ukvarjanja z vrhunskim športom.
V Riu sta le dve vrsti športnikov, dragi moj Tommaso. Tisti, ki jih že plačuje nekdo, ki kakor ta tvoj Kitajec tuli Fodza Inda!, in tisti, ki bi radi prišli na plačni seznam takšnega norca. Zato, Tommaso, glavo gor. Če si ostal zvest Interju takrat, ko so pod vodstvom Roberta Mancinija in podobnih taktičnih strokovnjakov igrali najbolj negledljiv nogomet na svetu, se boš tudi s Fodza Inda! naučil živeti. Kakor smo se z njim naučili živeti vsi drugi ljubitelji športa.
