Kjer smo lahko ves dan hodili naokoli, zvečer pa so nas s čolnom prišli iskat čez jezero. Ali se zjutraj plezalsko spuščali skozi edino režo v morje, sicer objeto z nazobčanimi skalami. Zjutraj smo se podali na najvišjo točko, hrib Montekuc, in na vrhu sem se vedno počutila kot generalica sveta. Ves lep svet otočkov in morskih jezer je bil pod mojimi nogami. Čez dan smo jo mahnili v civilizacijo, edino mestece s hotelom. Malo več hiš je, ko se dva avtomobila, vsak s svoje smeri, srečata, še vedno vse obstane.
Sprehod po otoku je bil filmski. Stare hiše, male plaže, male restavracije, z leti sem spoznala preostale gazdarje. Lahko sem se družila ali bila v osami. Vsakič posebej me je prevzela vstopna točka v nacionalni park. Najprej na desni mala in stara vas Goveđari in čez nekaj metrov prvo jezero z otočkom, kjer je bil nekoč hotel, še vedno pa sta cerkev in restavracija. In povsod obilo zelene barve, nič golih predelov, vse polno dreves, rastlin. Moj Mljet.
Pet družin živi v Solinah, vasici na koncu nacionalnega parka. Vsi se pišejo Sršen. Dodatna gradnja ni dovoljena, le vsaka družina ima pravico do dveh hiš. Apartmaji v eni hiši so lahko lastniško mešani, ena familija ima prvo sobo, druga drugo. Prvič se je zgodilo, da je eden od domačinov prodal svojo podrtijo, in do Ljubljane je završalo, da so na naš Mljet prišli Rusi. Zgleda, da so se navzeli dalmatinskega ritma dela, hiša je zgrajena, zaključna dela čakajo menda že drugo delo zapored. Pitno vodo dovažajo s cisterno, zanjo seveda plačujejo. Na Mljetu je voda skoraj bolj dragocena kot nafta. Na Mljet sem hodila sedem let. Potem se je zgodilo drugačno življenje s poletnim delom ali s praznim bančnim računom. Po sedmih letih sem se vrnila. Prišla sem domov. Se ustavila pri vsaki hiši v vasi. Vesela sem bila, da se me spomnijo. Povedali smo si, kaj se nam je vmes zgodilo. Vmes so se rodili otroci, na dan nekega pogreba se je zrušil sosed in umrl in našega Pera je doletela kap. Težko hodi, vse razume, pove lahko le nekaj besed, sijaj in smeh v očeh je ohranil. Ane pravi, da je vse težje, ampak ni druge, »mora se«, in se ob tem smeje.
Nekaj dni sem izkoristila za kompleten šok telesa. Plavala s hitrimi kot »gliser« plavutkami po enem izmed jezer, šla na hrib, prekolesarila pol otoka, šla na kavo na otok s cerkvico. Se pogovorila s sosedi, preštela otroke, ki se me ne spomnijo, in ponoči plavala v jezeru. Se spomnila tistih davnih sedmih let, ko sem poleti domovala na otoku. Takrat je bilo zame vse drugače, živela sem neko drugo življenje. Ko sem brskljala naokoli, sem si sestavljala spisek, s kom bi še prišla sem in s kom ne bi. Z nekaterimi se zelo rada družim v mestu in čez leto, na otoku se ne bi. Zakaj ne – s tem se ne ukvarjam. Mislim samo tiste misli, ki same padejo, ne iščem jih, ne artikuliram, ne branim, ne raz-in-sestavljam.
Dopust je, ko ni novosti in presenečenj, ko vem, kje je kaj, kam po stvari, ko jih rabim, kakšen je poletni urnik nedela, lenobe. Ko po istih poteh vsak dan dosegam nekakšno mantro miru, ker ni skoraj nič novega, bleščečega, nič glasnega ne moti praznine v glavi, v katero se potapljam. Plavam, ko se mi plava, spim, ko se mi spi. In vendar se več gibljem, več popijem in nisem prav zelo zadeta. Ker živim mirno, zdravo, ker krepim telo in um dajem na off. In se večerja spremeni v debatni klub. Ko cenim lenobo in pozabim na civilizacijski tempo, ki sicer zahteva, da na spletu nenehno brskam po novostih, komentarjih, izjavah ... Ko se lahko ves dan potapljam v branje. Vse, česar si doma, če ni povezano z delom in preživetjem, ne dovolim. Zakaj ne – to je tisto vprašanje, ki se mi prve dni doma najbolj kotali po glavi. In potem kmalu, žal, pozabim. Tolaži me, da obstaja otok in da obstajajo ljudje, ki mi omogočijo, da ga vidim. Dopust bi moral biti na recept. Zagotovljen. Nujen. Samoumeven. Dosegljiv vsem. Kot voda in zrak. Osnovna človekova pravica. Zamenjala jo je pravica do nenehnega dela ali čakanja na delo, projekte, denar. Brezplačno, seveda. Tako pa se botrstvo dobrih ljudi širi v vse pore družbe in mi omogoča, da grem z rajskimi ljudmi, s katerimi mi je vedno in povsod lepo, na rajski otok.
