Sabino Veit so vnovič preplavila čustva, ko smo se dan po njenem nastopu v teku na 200 metrov dobili v olimpijski vasi. Mariborčanka sicer še ni vrgla puške v koruzo, da se bo morda pripravila za zimsko sezono, kot pravi, pa se gotovo ne bo več pognala v sezono na prostem. Med pogovorom je 30-letna Štajerka podoživela nekaj lepih trenutkov, ki jih je izkusila na športni poti. Občutiti pa je bilo tudi precej gneva, saj ji v času aktivnega ukvarjanja s športom ni bilo postlano z rožicami. Pravi, da se je več let počutila kot samotarka v slovenski atletski reprezentanci.
»Šele dva tedna pred olimpijskim nastopom sem izvedela, da imam zelo slabo krvno sliko. V zadnjih mesecih so se mi poznala leta. Po dva treninga na dan in delo so začeli puščati sledove. Na olimpijske igre se nisem pripravila tako, kot bi se lahko. In tega mi je žal,« je odkrita Sabina Veit. Že šest let je predsednica Športnega društva Corrida, ki se ukvarja z vadbo za malčke v okoliških mariborskih vrtcih. Poleg nje z malčki dela še pet vaditeljev. Pravi, da ima k sreči vsako leto več dela, po drugi strani pa vse več obveznosti in odgovornosti. Delu v društvu se bo v prihodnosti še bolj posvetila.
Štajerka je bila v zadnjem desetletju ena najboljših slovenskih sprinterk. Izpolnila je normo za nastop na dvojih olimpijskih igrah (leta 2008 v Pekingu in letos v Riu de Janeiru, medtem ko sta jo pred štirimi leti od Londona ločili dve stotinki), dveh svetovnih prvenstvih (leta 2009 v Berlinu in lani v Pekingu) ter treh evropskih prvenstvih (leta 2010 v Barceloni, predlani v Zürichu in letos v Amsterdamu). Dvakrat, v Zürichu in Amsterdamu, se je uvrstila v polfinale, sicer je svoje nastope končala v kvalifikacijah. Vse svoje največje uspehe, vključno z osvojeno kolajno na sredozemskih igrah in univerzijadi, je dosegla v teku na pol stadionskega kroga. Njen osebni rekord je 22,74, po katerem je denimo več kot četrt sekunde hitrejša od Maje Mihalinec, v zadnjih sezonah najhitrejše Slovenke.
Ob pogledu na nove stolpnice v soseski Barre, v katerih bivajo najboljši športniki z vsega sveta, je najbolj obžalovala, da kot vrhunska športnica nikoli ni bila zaposlena v državni upravi. »Če bi imela takšen privilegij kot številni drugi slovenski športniki, bi mi bilo na športni poti lažje. Težko je opazovati, kako imajo nekateri službe, pa dve leti ali tri ne tekmujejo na prvenstvih, medtem ko sem sama redno dosegala norme za velika tekmovanja. To v prvi vrsti zamerim Atletski zvezi Slovenije, predvsem prejšnjemu vodstvu. Tu v Riu de Janeiru si je vodja reprezentance Vladimir Kevo na vse kriplje prizadeval, da je mojemu zasebnemu partnerju Petru Šajnu z dnevnimi dovolilnicami omogočil, da mi je lahko pomagal na treningih. Medtem sem bila na največji tekmi vnovič brez svojega trenerja,« trdi svetlolasa atletinja Poljan, ki na to temo pove še, da »v Ljubljani nikoli niso imeli dovolj posluha za mariborske atlete«.
O uradnem slovesu Sabina Veit še ne razmišlja, a verjame, da bo v bližnji prihodnosti sklicala tiskovno konferenco ter se na njej ozrla v športno preteklost. Dotlej bo skušala najprej v Riu de Janeiru občutiti olimpijsko vzdušje, si ogledati številne znamenitosti olimpijskega prizorišča ter v prihodnjih dneh nekaj časa uživati na evropskih plažah.
