Jodiranje soli predstavlja enega najuspešnejših javnozdravstvenih ukrepov za zagotovitev ustrezne preskrbljenosti prebivalstva z jodom, ki je potreben za normalno delovanje in velikost ščitnice. Raziskava Inštituta za nutricionistiko pa je pokazala, da je na trgovskih policah vse več nejodiranih soli, ob čemer v nekaterih okoljih takšno sol celo napačno izpostavljajo kot bolj zdravo izbiro, sporočajo pri inštitutu.
Jod mora človek dobiti s prehrano, ker pa ga živila iz našega območja ne vsebujejo dovolj, je že dolgo časa v veljavi ukrep jodiranja jedilne soli. V Sloveniji se sol jodira s 25 mg kalijevega jodida na kilogram soli. Ti predpisi so se spremenili leta 2003, ko je ostalo obvezno le jodiranje kamene in evaporirane soli, morske pa ne. S priključitvijo k EU leta 2004 pa je zaradi prostega pretoka blaga znotraj EU mogoča tudi prodaja nejodirane soli. Da bi ugotovili obseg jodiranja soli, so pri inštitutu v letu 2014 izvedli sistematičen popis jedilne soli, ki se prodaja v Sloveniji, in ovrednotili obseg jodiranja soli.
»Med 71 različnimi vzorci jedilne soli je bilo kar čez 40 odstotkov vzorcev nejodirane, med katerimi so prevladovale predvsem različne kamene soli, na primer himalajska sol (16 vzorcev). Rezultati analiz nadzora kakovosti soli, ki ga je izvedla Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, so ugotovili, da nejodirana sol v povprečju vsebuje približno sedemkrat manj joda od jodirane. Večina prodane soli je sicer še vedno jodirane, vendar velika ponudba nejodirane soli nakazuje obstoj dobro razvite niše na trgu za nejodirano sol,« je razložila doc. dr. Katja Žmitek, raziskovalka na Inštitutu za nutricionistiko, ki je z doc. dr. Igorjem Pravstom opravila raziskavo. Rezultati raziskave, ki so jo izvedli v okviru javnega raziskovalnega programa Prehrana in javno zdravje, so bili objavljeni v reviji Nutrients.
Ključno mikrohranilo
Jod je pomembna sestavina ščitničnih hormonov, ki imajo med drugim vlogo pri uravnavanju metabolizma in telesnem razvoju, zlasti razvoju možganov. Dnevne količine joda, ki jih za normalno delovanje potrebuje posameznik, se gibljejo okoli 150 μg (milijonink grama); več joda potrebujejo nosečnice (220 μg) in doječe matere (270 μg). To so zelo majhne količine, vendar ob pomanjkanju joda hitro nastopijo težave. Najopaznejši znak pomanjkanja joda je golšavost, ki je posledica povečane žleze ščitnice. Na pomanjkanje hormonov ščitnice se namreč telo odzove s pretirano stimulacijo rasti te žleze.
»Še v prvi polovici prejšnjega stoletja je bila golšavost zaradi pomanjkanja joda v Sloveniji izjemno razširjena. Ključna ukrepa za obvladovanje bolezni, ki so jo ugotavljali kar pri 60 odstotkih otrok, sta bila uvedba obveznega jodiranja soli leta 1953 in povišanje stopnje jodiranja v letu 1999. Po letu 1999 smo ugotavljali številne ugodne učinke ustreznega vnosa joda: pojavnost golše se je izrazito zmanjšala, pri otrocih znaša le še 1 odstotek, nekatere oblike zvečanega delovanja ščitnice imajo ugodnejši potek, pojavnost najnevarnejše oblike raka ščitnice se je zmanjšala kar za tretjino. Žal se v klinični praksi še vedno srečujemo tudi s hudimi zdravstvenimi zapleti pri posameznikih, ki se načrtno izogibajo vnosu jodirane soli,« je razložila doc. dr. Katja Zaletel, predstojnica Klinike za nuklearno medicino na UKC Ljubljana.
Kolegica s klinike, izr. prof. dr. Simona Gaberšček, pa opozarja, da lahko nosečnice in doječe matere z uporabo jodirane soli zagotovijo plodu oziroma dojenčku ustrezno preskrbo z jodom za tvorbo ščitničnih hormonov in s tem optimalen razvoj. UKC Ljubljana sodeluje pri evropskem raziskovalnem projektu Euthyroid, katerega cilj je uskladiti in trajno izboljšati vnos joda v Evropi, saj so razlike med državami na tem področju precejšnje.
Himalajska sol ni vir joda
Igor Pravst opozarja, da se pri jodiranju soli srečujemo z veliko neresničnimi miti in prepričanji. Eden takšnih je prepričanje, da jodiranje soli ni več potrebno, ker endemske golšavosti v Sloveniji skorajda ni več.
»To ne drži, saj smo bolezen pomanjkanja joda omejili prav z jodiranjem soli, ob ponovnem zmanjšanju vnosa joda pa bi se spet pojavila,« opozarja. Pojavljajo se tudi navedbe, da je himalajska sol že sama odličen vir joda, hkrati pa vir številnih drugih mineralov. Nič od tega ne drži, analize so pokazale, da nejodirana kamena sol, četudi prihaja iz Himalaje in Tibeta, joda praktično ne vsebuje. Tudi vsebnost drugih mineralov v takšni soli, razen seveda natrija, je z vidika prehranskih potreb človeka nepomembna.
V javnosti kroži tudi napačno prepričanje, da je nerafinirana morska sol dober vir joda. Morska sol sicer res vsebuje več joda kot kamena, vendar večkrat manj, kot pa se ga dodaja z jodiranjem. »To seveda ne pomeni, da nejodirana sol ne sme biti sestavni del naše prehrane, pomeni pa, da se jo lahko uporablja predvsem kot občasen dodatek, ne pa kot izključni vir soli v prehrani. Nekatere vrste soli, na primer solni cvet iz Piranskih solin, veljajo za kulinarično specialiteto, s čimer ni nič narobe, jasno pa je, da takšne specialne soli niso mišljene za kuhanje oziroma pripravo osnovnih živil, kot je kruh,« Igor Pravst opozarja na zavajajoče ali napačne informacije, ki se pojavljajo v povezavi z jodiranjem soli na spletu in med skupinami ljudi z alternativnimi načini prehranjevanja.
Manj soli, a naj bo jodirana
Razprava o pomembnosti jodiranja soli je pomembna tudi z vidika prizadevanj za zmanjševanje vnosa soli s prehrano, saj ima sedanji čezmerni vnos soli številne neugodne vplive na krvni tlak in srčno-žilni sistem. Prvi uspehi so se že pokazali, saj se je vnos soli pri odraslih že nekoliko zmanjšal. Zato je še posebej pomembno, da je čim večji del tiste soli, ki pa jo zaužijemo, jodiran, poudarja Pravst.
Več o zmanjševanju vnosa soli v prehrani pa v eni od naslednjih rubrik zdravje. lo
