Naša bralka Marta Gaspari je včasih neznansko uživala, ko se je ob koncu tedna vozila iz Ljubljane v počitniško hišico v vasico Vrh v občini Škofljica, saj je med vožnjo po državni cesti lahko opazovala – po njenih besedah – najlepši pogled na Ljubljansko barje.
»Kadar koli sem se peljala – najsi je bilo jutro ali večer – pogled je bil v vsakem letnem času enkraten. Sploh so mi ostale v spominu posebne jutranje meglice. Zdaj pa mi pogled zastane na betonski ograji,« je potožila Gasparijeva. Ko je Direkcija republike Slovenije za infrastrukturo pred dvema letoma in pol zgradila tretji vozni pas na pijavskem klancu, ki naj bi skrajšal potovalni čas osebnih vozil med Pijavo Gorico in Turjakom, je ob robu cestišča postavila tudi protihrupne ograje. Te naj bi pred hrupom zaščitile okoliške prebivalce.
»Razumem, da postavijo ograjo, kjer so pod cesto hiše, ne razumem pa, zakaj je potrebna tudi tam, kjer ni hiš. Slovenija je lepa, a jo zagrajujemo. Podobno je na avtocesti proti Štajerski: sam beton namesto narave. To je katastrofa,« se huduje Gasparijeva, ki meni, da bi v tujini, če bi obstajal tako lep pogled na Barje, kot je na pijavškem klancu, bržkone postavili razgledno točko, ne pa betonske ograje. »Lahko bi sprejeli kompromis in spodnji del ograje – zaradi temeljev – naredili iz betona, zgornji del pa iz stekla. Tako bi vsaj skozi 'okno' videli še kaj zelenja,« je dodala.
Predlog je žal prispel prepozno
Na Direkciji za infrastrukturo pravijo, da so protihrupne ograje na odseku državne ceste Škofljica–Rašica nad Pijavo Gorico postavili skladno z izdelano študijo hrupa, in sicer tudi tam, kjer se hiš ne vidi oziroma so pod cesto. »V času gradnje in pred njo ni bila izkazana kakršna koli potreba ali dana pobuda za gradnjo razgledne točke na navedenem odseku državne ceste,« so skopo pojasnili.
Bolj zgovoren je bil škofljiški župan Ivan Jordan, ki je potrdil navedbe Direkcije za infrastrukturo, da pobuda za razgledno točko nikoli ni bila podana – ne od občine ne od občanov. Se pa strinja z bralko, da je bil to res en najlepših pogledov na Barje, ki ga tudi sam pogreša. »A če smo iskreni, je bil pogled res lep le v času, ko smo gradili cesto. Poprej je bilo vse zaraščeno. Protihrupne ograje pa so morali postaviti, ker je bil hrup neznosen. Valil se je namreč naravnost v naselje pod cesto. Hrup pa se odbija pod različnimi koti, pravijo strokovnjaki,« je povedal Jordan.
Po njegovih besedah bi morala bralka podati predlog v fazi razgrnitve prostorskega načrta. Takrat bi lahko krajinski arhitekti umestili protihrupne ograje tudi drugače, recimo, da bi jih deloma zasteklili. »Zdaj je verjetno žal prepozno,« je dodal župan.
