Na prste ene roke je namreč mogoče prešteti projekte, ki bi terjali kompleksna dogovarjanja med državo in glavnim mestom. Kako se lahko v takem dogovoru znajde projekt (?!) z nazivom Ureditev parkiranja pred objektoma Župančičeva 3 in Župančičeva 6 za potrebe ministrstva za pravosodje? Komu je padlo na pamet, da je parkiranje nekaj uradnikov ministrstva za pravosodje, ki se ne marajo voziti z avtobusom, problem, ki bi ga morala reševati predsednik vlade in župan glavnega mesta? In neke parkirne prostore uvrstiti ob projekt posodobitve ljubljanskega železniškega vozlišča, ki mu grozi, da se bo v nekaj letih zaradi povečevanja predvsem železniškega tovornega prometa zrušil? Državni prostorski načrt za novo vozlišče bi morali na ministrstvu za okolje in prostor sprejeti že leta 2012, tri leta po objavi sklepa o začetku njegove priprave. Štiri leta kasneje tega ključnega dokumenta še ni, v dogovoru z Ljubljano pa je mogoče prebrati, da bodo dokumenti pripravljeni do leta 2022, torej z desetletno zamudo.

Projektov, ki bi jih morala (predvsem) država že zdavnaj uresničiti, v dogovoru tudi sicer mrgoli. V prvi vrsti pa se zastavlja vprašanje, zakaj bi probleme, ki jih je država tako in tako dolžna rešiti, sploh vključevali v posebne dogovore. Zakaj bi se recimo dogovarjali o ureditvi predpotopnega železniškega postajališča v Črnučah, ko bi lahko problem rešili tako, da bi ga preprosto obnovili? To je približno tako neumno, kot bi se s šefom dogovarjali, da boste jutri prišli v službo, on pa bi vam obljubil, da boste lahko poleti šli za dva tedna na morje.

Šele ko iz dogovora izločimo vse neumne projekte in projekte, ki bi jih tako in tako morali v okviru pristojnosti že zdavnaj urediti, se pokaže, da bi bilo za državo in občino vendarle koristno, če bi znali sodelovati. Država ima recimo v lasti kar nekaj zemljišč, za katera pa bi morala občina sprejeti ustrezne prostorske načrte, če bi na njih želeli graditi. V dogovor je med drugim vključen projekt zapora v Dobrunjah, ki bi razbremenil zapor na Povšetovi. Čeprav se o novem zaporu govori že dalj časa in je Slovenija po sodbah evropskega sodišča za človekove pravice zaradi prenatrpanosti zapora na Povšetovi že plačevala odškodnine, uradniki na ministrstvu za pravosodje kljub pripravljenosti občine in tamkajšnjega prebivalstva še vedno mečkajo z odločitvijo o gradnji na tej lokaciji. Z istega ministrstva prihaja še ena cvetka: po dogovoru z občino so si zaželeli spremembe namembnosti za zemljišče ob Masarykovi cesti, kjer so sprva želeli graditi sodno palačo. To bi lahko elegantno storili do konca junija, ko je občina še sprejemala pripombe k občinskemu prostorskemu načrtu, a so rok zamudili.

Tri mesece po podpisu dogovora med državo in občino večina od 34 projektov ostaja na začetni točki. Država in občina lahko v soju žarometov torej podpišeta še na desetine dogovorov, ampak dokler se bodo uradniki s svojimi parkirnimi prostori ukvarjali bolj kot s ključnimi infrastrukturnimi projekti, so to zgolj predstave za javnost.