Kapetan Uroš Zorman je bil med tistimi slovenskimi reprezentanti, ki so najbolj čustveno doživeli poraz s 30:37 v četrtfinalu olimpijskega turnirja proti Danski. Ker je bila za 36-letnega organizatorja igre to zadnja tekma za slovensko reprezentanco, je imel cmok v grlu in solze v očeh. »S čisto vestjo grem v reprezentančni pokoj, čeprav ni lahko reči, da je vsega konec. Želeli smo si drugačen konec nastopov na olimpijskem turnirju, a vseeno sem ponosen, da sem kapetan reprezentance. Žal smo na zadnji tekmi pregoreli. Nismo delovali tako, kot bi morali, nismo bili takšni kot na prejšnjih tekmah. V prvih petnajstih minutah smo imeli tri izključitve, da bolj neumne ne bi mogle biti. Če bi mi nekdo pred olimpijskimi igrami ponudil slovo v četrtfinalu, bi sprejel z obema rokama. Po dobrih igrah v prvem delu smo si zaslužili tudi več, a tega v četrtfinalu nismo pokazali na igrišču in Danci so zasluženo v polfinalu,« je naslonjen na ograjo govoril Uroš Zorman. Ni skrival ponosa, da je vsa Slovenija med olimpijskim turnirjem živela in dihala z rokometno reprezentanco, ki je pokazala dve vrlini: veliko patriotizma in bojevitosti. »60 minut slabe predstave proti Danski teh odlik ne more izničiti,« je izpostavil Zorman.
Voda na igrišču, ustrežljiv do medijev, spoštljiv do navijačev
Poslavlja se kot rekorder po številu nastopov za Slovenijo. V 17 letih je za reprezentanco pod devetimi različnimi selektorji odigral 224 tekem in dosegel 519 golov. »Vsak selektor je bil nekaj posebnega, vsak me je naučil nekaj novega, tako kot tudi vsak trener v klubu. Vsakemu sem hvaležen za ponujeno priložnost, nobenega ne bom izpostavljal. Če prej ne bi imeli kakovostnih trenerjev, tudi ne bi igrali v četrtfinalu olimpijskega turnirja,« je bil en izmed diplomatskih odgovorov Zormana. V Riu de Janieru je bil resnično pravi kapetan. Ekipo je vodil na igrišču in zunaj njega. Do medijev je bil ustrežljiv in spoštljiv do navijačev, saj mu ni prišlo na misel, da bi jih ozmerjal s kavčarji, kot se je to zgodilo na svetovnem prvenstvu v Katarju.
Čeprav je rokometna reprezentanca vajena višjega standarda bivanja, kot je bil v olimpijski vasi, kjer je bilo vse skupaj bolj podobno življenju v študentskem bloku, se niso pritoževali. »Na začetku smo malo jamrali, nato smo nekatere stvari preuredili po svoje. Imeli smo se fenomenalno glede na to, da nas je bilo v enem stanovanju skupaj šest. Navadili smo se, da vselej ni bilo tople vode, da je med prhanjem prišlo do poplave, da hrana ni bila najboljša, a za vse ekipe je bilo enako. Enostavno smo uživali, najbolj bom pogrešal to, da smo bili prava klapa,« je razložil Zorman. Zatrdil je, da glede reprezentančne kariere ne obžaluje ničesar, čeprav niso izkoristili vseh priložnosti za odmevne dosežke.
Vleče ga v trenerski poklic
Za slovensko reprezentanco se začenja obdobje brez Zormana. Fantom je ob slovesu dejal, da jim za vrhunske dosežke manjka malo več predrznosti. Reprezentančna knjiga je zanj zaprta, s Kielcami ima še enoletno pogodbo, a ne skriva ambicij, da bi potem, ko bo odšel v igralski pokoj, ostal v rokometu. »Ne vem, kako dolgo bom še igral. Telo še deluje, glava pa je že malo utrujena. Ni vse odvisno le od mene. Otroci rastejo in počasi prihajajo v puberteto. Zanima me trenerski poklic. Če sem pravi za ta del posla, boste bolje ocenili in komentirali novinarji. Prepustimo se času in toku dogodkov,« je med klepetom, med katerim so ga nekajkrat premagala čustva, izpostavil Zorman.
