Ko smo se pogovarjali s tremi slovenskimi olimpijkami, ki so tudi mame, so s takšno strastjo kot o športnih izzivih govorile o svojih otrocih, katerim so pogosto mame na daljavo. Vse so po rojstvu dobile nov zagon v karieri, čeprav jim v življenju ni bilo lahko. Ratejeva in Šimičeva sta ostali celo samohranilki, partner Ponomarenkove pa je tudi njen trener.
Za 34-letno Martino Ratej so to že tretje OI, kar je mama. Sinova Matic in Marcel sta stara 12 in 14 let. »Najtežji trenutki glede otrok so že za menoj. Na začetku je bilo naporno, pomagali so starši, sorodniki in prijatelji, ki po potrebi še vedno priskočijo na pomoč. Če pri vzgoji in varstvu ne bi bilo podpore z vseh strani, tega ne bi zmogla. Zdaj sta že v obdobju, ko sta včasih rajši sama in jima po njunih kriterijih le še težim. S sinovoma se slišimo, a ne več tako pogosto kot v preteklosti. Starejša ko sta, se vse bolj zavedata, kakšno službo ima mama, in s tem raste njuna želja, da bi bila uspešna v športnih arenah,« pravi metalka kopja Martina Ratej. Oba otroka je rodila, še preden je začela dosegati vrhunske rezultate.
Martina Ratej: dva sinova, kmetija in 40 glav živine
Prav materinstvo je bilo prelomnica v karieri Ratejeve, ko se je odločala, ali s športom zaslužiti kakšen evro ali kopje postaviti v kot. Na svetovno prvenstvo leta 2007 v Osaki se ni uvrstila, naslednje leto pa je že tekmovala na olimpijskih igrah v Pekingu (37. mesto), pred štirimi leti v Londonu je bila sedma. Matic in Marcel živita pri Martininih starših na družinski kmetiji, kjer imajo več kot 40 glav živine, zato je vselej tudi veliko dela. »Z atletiko zaslužim toliko, da družina preživi, sicer pa sem zaposlena na slovenski policiji,« pojasni Ratejeva. Otroka sta jo velikokrat spremljala tudi na pripravah in zanjo navijala na tekmah. Ob mami sta bila tudi na sklepnih pripravah na Rogli, preden je odpotovala v Brazilijo.
»Ko sem na treningu, sta ob meni ali pa si najdeta kakšno drugo zaposlitev ali družbo. Šport ju zanima, mlajši Matic trenira smučarske skoke, ki so hit po vseh uspehih Petra Prevca,« pojasni Ratejeva. Na začetku kariere se je na treninge vozila z motorjem, zdaj pa je tako kot večina mam tudi ona taksistka, ki vozi sina v Celje na treninge smučarskih skokov. »Če si organiziran, je možno uskladiti materinstvo in šport, le prostega časa je zelo malo. Nikoli mi ni bilo žal, da sem zgodaj postala mama. Še vedno lahko treniram, ni pa mi treba več razmišljati, kdaj bom imela otroke,« je pojasnila najbolj izkušena članica atletske odprave.
Ko Ponomarenkovi ne gre na treningu, ji sin polepša dan
Tudi 34-letna Primorka Špela Ponomarenko Janić je že tretjič olimpijka, a prvič kot mama, saj je sin Adam star dobro leto in pol. Ker je njen mož Stjepan, nekdanji odlični kanuist na mirnih vodah, tudi trener, ne bi šlo brez pomoči Špeline matere. Zraven je na vseh pripravah – pozimi so bili dva meseca tudi v Avstraliji – in večini tekmovanj. V primerjavi z mamo Špelo Adam na dolgih potovanjih hitro zaspi in nima težav s prilagajanjem časovni razliki. »Prvo leto je bilo najtežje. Veliko je usklajevanja. Je zahtevno, a je vse možno narediti, saj nisem edina, ki je v takšni vlogi. Ob koncu dneva sem včasih povsem izčrpana in zaspim skupaj s sinom. A materinstva ne bi zamenjala za nič drugega. Adam je moj sonček in tudi če mi na treningu ne gre, mi polepša dan. Z rojstvom sina se mi življenje ni postavilo na glavo, ampak na lepše, čeprav me Adam zaposli vsako minuto, ko nisem na treningu,« pripoveduje Špela Pononomarenko Janić, ki ji je bilo najtežje, da je v Brazilijo dopotovala brez sina.
Da se je privadil na dneve brez mame, je ostal doma, ko je bila tekma svetovnega pokala na Portugalskem. »Nam je verjetno težje kot njemu. Za razliko od prejšnjih olimpijskih iger, ko sem ostala do zaključne slovesnosti, bom takoj po nastopu odhitela domov. Ko smo bili brez sina na tekmi na Portugalskem, smo se skušali z njim povezati s skypom, a je le jokal, ko nas je zagledal, zato med olimpijskimi igrami le pri mami preverimo, ali je z njim vse v redu,« pojasni zgovorna Primorka, ki je bila na olimpijskih igrah v Pekingu šesta, v Londonu pa deseta.
Mateja Šimic: najprej mama in šele nato športnica
Šestintridesetletna triatlonka Mateja Šimic, ki je bila pred štirimi leti v Londonu 32., je ponosna mama sedemletnega sina Luka. Tudi njej so bili v veliko pomoč starši. Luka je skupaj z mamo prepotoval velik del sveta, v tujini je tudi shodil. »Najprej sem mama, šele nato športnica. Vloga mame je najlepša vloga v življenju. Tako verjetno menijo tudi tiste športnice, ki so na vrhu s kolajnami na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih,« razmišlja Mateja Šimic. Brez oklevanja prizna, da je z dnem, ko je postala mama, tudi veliko bolj organizirana in je vse stvari v življenju začela bolje načrtovati.
V Londonu je bil sin Luka ob progi skupaj z vso družino, v Riu ne bo nikogar, ker je predaleč. »Luka ima rad šport. Pri njem gre vzgoja skozi šport. Ne silimo ga, a ima rad gibanje. Tudi pozimi gre na kolo. Z menoj gre na trening na stadion ali v bazen. Včasih me na intervalnem treningu, ko delam ponovitve na 400 metrov, počaka pri 300 metrih in z menoj preteče zadnjih sto metrov. Tudi meni je z družbo lažje na treningu. Obenem spoznava, kaj je treba v športu vložiti za uspeh. Razume, kaj delam,« konča Mateja, ki nikoli ne pozabi omeniti pomoči staršev. Lukova babica je tako prevzela vlogo mame, ki gre tudi na sestanek v šolo, dedek pa je šofer, ki ga vozi na različne aktivnosti.
