V Trnovem ob Soči je skupina italijanskih turistov glasno končevala plovbo z rafti. Na zadnjih brzicah so si dali duška s kričanjem, spust pa končali z obveznim skokom v ledeno mrzlo Sočo, ki se je v neoprenu vendarle zdela toplejša od desetih stopinj Celzija. Ni se jim še uspelo spraviti iz vode, ko je za njimi prispela nova pošiljka petih rumenih gumenjakov. Okupacija Soče je bila popolna in ciljno mesto vodnih športov je nenadoma postalo mravljišče, od koder so razposajeni turisti na hrbtih odnašali čolne do parkirišča. Med njimi je bila tudi Izraelka Kim Balam. »V Bovec sem prišla zaradi raftinga,« se je smejala. Iz Izraela v Bovec zgolj zaradi raftinga? »Zgolj zato, občutki so izredni, naslednje leto pridem spet,« je odvrnila in že hitela naprej z veselo družbo deklet.
Adrenalin ali premagovanje sebe
Dvodnevni dopust je v Bovcu preživljala tudi osemčlanska družba iz Kranja. Peter Anžič je za rojstnodnevno darilo dobil vozovnico za spust po jeklenici v kanjonu reke Učje. »Prišli smo že včeraj, bili smo pri Soči in po več letih sem znova kampiral. Prepričali so me namreč, da so danes kampi vse kaj drugega kot nekoč. A sem kar malo razočaran, preveč ljudi je na premajhnem prostoru. Res se mi zdi, da je tolikšno število turistov za to malo dolino preveč. Treba bo vse skupaj malo uravnotežiti z naravo,« je Anžič razmišljal med pripravami na svoj odmerek adrenalina.
Sotesko Učje sta si za tisti dan izbrala tudi Štajerca Tina in Nejc Murko. Ko ju vprašam, ali sta tukaj zaradi adrenalina, odkimata. »Nisem adrenalinski navdušenec, to je pravzaprav boj s samim seboj. Velik boj. Če mi uspe to, mi bo še marsikaj drugega v življenju,« je dejal Nejc. Ko te namreč pripnejo na jeklenico, pod teboj najprej 150 metrov ni ničesar, potem pa skale in za vzorec vode. A pri vprašanjih o varnosti je bila mlada vodnica neomajna: »Najnevarnejši del te proge je hoja med posameznimi postajami, saj se na stezi lahko spotaknete.«
Peter je s trikilometrsko progo opravil med prvimi. »Še enkrat bi šel, na začetku je res malo adrenalina, nato pa ni bilo več hudo. Samo še sponzorja moram najti, da mi to znova plača,« se je zasmejal na cilju pod mostom v Žagi.
Dopust ni samo morje
Medtem ko sta se očeta še dveh gorenjskih družin spuščala po jeklenici, so ju partnerici in otroci čakali na kopališču v Čezsoči. Otroci so podirali trdnjavo, ki jo je nekdo zgradil iz soških kamnov, malo prej so se v Soči tudi kopali. »Uživamo. Mene je sicer kar bolelo, ko sem stopila v vodo, otrok pa prav nič ne moti. Prišli smo samo za en dan, se mi pa zdi, da bi tukaj lahko preživeli tudi pravi dopust. Tukaj čez cesto sem videla, da je kamp zelo lepo urejen. Samo vreme bi moralo biti,« je povedala Mateja Zupančič.
Deževje pred dnevi Soči ni pustilo, da se segreje za kakšno stopinjo, a je bila kljub vsemu dobra kulisa za meditacijo, branje knjig, robinzonsko raziskovanje bregov in hlajenje ran. Z mrzlim prodnikom si je Sabina Zupanc iz Cerkelj na Gorenjskem hladila rano na nogi. »To je posledica mojih prvih ur na gorskem kolesu,« pove. »Doslej sem vozila cestno kolo, danes pa sem šla s kolegom poskusit gorsko. Pri spustu s Kanina v enem trenutku ni šlo več.« V Bovcu ni prvič, je pa prvič tukaj na čisto pravem dopustu. »Zelo prijetno mi je tukaj. Všeč mi je dober zrak, veliko stvari lahko počneš, v Bovcu se vsak konec tedna kaj dogaja. Dopust ni samo morje,« je prepričana. In Soča? »Samo za ohladitev, šest sekund in hitro ven,« se zasmeje.
Neopren razkriva podobo Bovca
Ko se je dan prevešal v večer, so se ograje ob kampih in na balkonih apartmajev začele polniti z neoprenom, prosti kotički pa z najrazličnejšimi plovili, kolesi in čeladami. Šele večer je tako razkril vse razsežnosti dnevnih aktivnosti. Takoj na prvi parceli v kampu Vodenca je iz električnih ponev dišalo po popečenih jajčevcih, v vodi so vrele testenine. Družba treh družin iz Ljubljane je pripravljala večerjo. Vsako leto počitnicam na morju dodajo še nekaj dni oddiha pod gorami. Tisti dan so obiskali Zapotoške slapove blizu izvira Soče, prejšnji večer so ob tabornem ognju pekli koruzo. »Dobro, da smo rezervirali, sicer v Bovcu ne bi več našli prostega mesta,« je dejala Vesna Štih. To so le malo prej spoznali italijanski gostje s tremi avtodomi. Med kroženjem od enega do drugega kampa so prosto mesto dobili šele 50 kilometrov južneje v Kanalu ob Soči. Lastnik kampa Sašo Momirski razloži, da je sezona na vrhuncu. »Letos imamo več gostov kot lani, vabita jih narava in Soča,« pravi in doda, da to cenijo predvsem tujci. Med vsemi gosti je le desetina Slovencev.
Zvečer se je na bovškem trgu obetal koncert tamburašev, domačinki Alenka Anđelič in Nataša Kuk sta odprli trgovino lokalnih izdelkov. Pozimi sta se udeležili tečaja tujih jezikov, da bi se lažje znašli v pisani množici narodov, ki se zgrinjajo v Bovec. »Včeraj bi morali biti tukaj, imeli smo čomparsko noč...« poskušata razložiti, da smo za las zamudili osrednji bovški dogodek in da nedeljska večerna slika ne kaže vse zmogljivosti Bovca. »Če bo vreme dobro, se nam obeta še kakšnih deset dni sezone, sicer bo po 22. avgustu vse skupaj šlo strmo navzdol do ničle,« z roko nazorno pokaže Momirski. Sezono v Bovcu kroji vreme. Kako pomembno je, zvečer na obljudeni tržnici najnazorneje pove prodajalec sadja in zelenjave. Ko naroča nove zaloge, ima pred seboj vedno odprto vremensko napoved.
