Ljuben je bil človek pozitivne življenjske energije, ki smo jo občutili vsi, ki smo prišli v stik z njim. Bil je izredno komunikativen in sočuten. Takšen me je nekega dne, potem ko je v sanjah igral na podarjeno ponesrečeno repliko najdbe iz Divjih bab I, poklical po telefonu. Čeprav nerad, sem privolil v sestanek z njim. Dobila sva se v Tivoliju in izmenjala nekaj informacij. Potem so se vezi med nama začele krepiti, tako na strokovni kot osebni ravni. Vedno je bil Ljuben tisti, ki je prihajal k meni z različnimi predlogi. Sam sem mu jih pomagal zgolj uresničevati skladno z arheološko vedo. To je bilo sodelovanje dveh z diametralno nasprotnima značajema, vrhunskega glasbenika in glasbenega analfabeta, arheološkega navdušenca in zadržanega arheologa.

Ljuben se ni vznemirjal zaradi pomislekov arheološke stroke o umetnem izvoru najdbe, niti se ni oziral na sodobna pihala, ki jih je kot trobentač dobro poznal in obvladal. Izbral je svoj, intuitiven in izviren pristop praktičnega glasbenega raziskovanja najdbe. Zanj je bil pomemben izključno glasbeni vidik– zvok kot artefakt – in to, da arheološkim skeptikom dokaže, da je najdba iz Divjih bab I glasbilo, ki ga je posrečeno imenoval tidldibab.

Med prvimi je prepričal mene. Koliko mu je to uspelo pri drugih skeptikih, bo pokazal čas. Glede tega sem optimist, saj kakor koli zadevo obračamo, najdba je izjemno zmogljivo glasbilo. Vendar pa za udejanjenje potrebuje izjemnega glasbenika. Ljuben je to nedvomno bil. S posebno tehniko igranja je dosegel veliko več kot vsi, ki so poskušali pred njim, celo več kot na sodobna pihala. Ne vem, ali mu je uspelo to tehniko tudi ustrezno opisati, kar je bil njegov zadnji načrt. Velika škoda bi bila znova napačno odkrivati že odkrito. Zadnje posnete improvizacije, izvajane na neandertalskem glasbilu v spremljavi klavirja, ali obratno, so prava mojstrovina. So njegov labodji spev in slutnja bližnje smrti, o kateri ni maral govoriti. Bežno mi jo je omenil med poslušanjem teh improvizacij in šlo mu je na jok. Tudi meni gre, ko to pišem.

Ko se je hudo bolan odločil, da odpotuje v svoje rojstno mesto Prilep, sva zadnjikrat izmenjala nekaj besed po telefonu. Vedel sem, da ga ne bom več videl. Prikazal se mi je samo še v sanjah v noči, ko je umrl. Odšel je tja, kamor je pred 50 tisočletji odšel tisti, ki bi bil lahko njegov učitelj, kot se je sam rad pošalil, če so ga vprašali, kdo ga je naučil igrati na neandertalsko glasbilo.

Dragi Ljuben, hvala za tvoj prispevek slovenski arheološki vedi, počivaj v miru in naj ti bo rahla makedonska prst.