Tudi igre v Riu dovolj zgovorno kažejo na izstopajoč status določenih posameznikov v družbi in družini športnikov, ne glede na to, ali so del moštva ali pa nastopajo kot posamezniki. Kajpak že vso zgodovino nekateri posamezniki izstopajo med sebi enakimi, saj je logično, da so eni športniki bolj nadarjeni od drugih in imajo več znanja in karizme in se ukvarjajo s popularnejšimi in ekonomsko zanesljivejšimi športi, a je to v drugi dekadi novega tisočletja povsem preseglo normalno stanje, zato igre postajajo nekaj povsem drugega od sintagme pomembno je sodelovati, kar naj bi bil njihov glavni moto.
Instant narcizem, kakor bi rekel za vso to maso oboževalcev posameznih športnikov, pomanjkanje samozavesti, izgubljenost v času, internetna možnost komentiranja vsega in vsakogar, anarhija v mišljenju in realni percepciji športa. Vse to je pripeljalo do tega, da se ljudje bezajo iz umazanih pralnic, delajo samomore, iščejo psihiatrično pomoč in največkrat ne vedo, kaj se dogaja na igriščih in atletskih stezah, temveč vidijo le svojega boga, ki je nič več in nič manj kakor ena sama božja roka, za katero se zdi, da je krivična, ker jih vsaj malo ne potolaži ali ne odpelje v svoj mogočen svet Maradone.
Obsedeno navijaštvo sploh ni navijaštvo in žegnanje lepote športa, temveč objestnost in odvisnost, ki je značilna za današnji čas in jo gre pripisati površnosti in bolestnemu samoljubju, ki prerašča sodobni svet. Da nimamo več občutka za spoštovanje dejanskega športnega uspeha, temveč samo za patriotizem in poniglavo sprenevedanje, da nas dejanska stvar ne zanima, ne pomeni nič drugega kot plehki narcizem. Kdo v Riu bi čestital Tini Trstenjak za zlato odličje, če bi poleg nje stal Neymar da Silva Santos Junior?
