Čeprav je v zunanjemu delu ograde gepardov v ljubljanskem živalskem vrtu manjši bajer, bodo obiskovalci zaman čakali, da bi geparda Sven in Svea čofotala po njem. Gepardi namreč ne marajo vode, je povedala pedagoška vodja v živalskem vrtu Irena Furlan. Ne marajo niti tega, da jim kožuh zmoči dež, zato se ob deževnih dnevnih Sven in Svea najraje umakneta v pokriti del ograde oziroma v svojo dnevno sobo, kjer si ju obiskovalci lahko skozi veliko razgledno okno varno ogledujejo od blizu.
»Tisto jezerce je v njuni ogradi zato, ker je bil to prej prostor za sibirske tigre, ki pa radi plavajo,« je bajer v ogradi živali, ki ne marajo vode, pojasnila Furlanova. Povedala je, da bodo v prihodnosti zmanjšali jezerce, da bi gepardoma zagotovili več prostora v zunanjem delu ograde.
Dneva soba za poležavanje, dvorišče za igro
Notranji del ograde je dnevna soba, v kateri najraje poležavata na tleh ali na lesenih podestih (to lahko počneta tudi po dvajset ur na dan), zunanji del ograde pa mačkama služi kot neke vrste igrišče. Tam jima oskrbniki pogosto skrijejo meso, da ga iščeta, ali pa jima ga obesijo na kavelj, da ga morata strgati na tla. Trikrat na teden pa so obiskovalci živalskega vrta lahko priča posebni atrakciji, gepardi so namreč znani kot najhitrejši tekači na svetu, saj lahko dosežejo tudi hitrost 120 kilometrov na uro.
Oskrbniki so za prikaz te njihove spretnosti sestavili posebno napravo z vrvico, ki jo po ogradi napeljejo okrog posebnih količkov in na konec dajo vabo. Poseben mehanizem vrvico z vabo nato vleče s hitrostjo 85 kilometrov na uro, Sven in Svea pa se podita za vabo. »Tek traja nekaj sekund, potem pa ju nagradimo. Ampak če vidimo, da sta šla po bližnjici, priboljška ne dobita, ker morata vedeti, da morata preteči vso pot. Da se ne bi poti naučila na pamet in iskala bližnjic, traso teka pogosto spreminjamo« je pojasnil njun oskrbnik Robert Prašnikar.
Najbolj jima teknejo celi kunci
Priboljški, ki jih Sven in Svea dobita za nagrado, so narezani koščki mesa. Po Prašnikarjevih besedah pa jima najbolj teknejo kunci. »Takega obroka sta najbolj vesela in to tudi zelo jasno pokažeta. Kunce po navadi prinesemo v modrem vedru in iz njega pogosto štrli kakšen del živali, kar onadva zelo dobro vidita že od daleč. Takrat hitro pritečeta v prostor za hranjenje in se začneta oglašati, češ naj jima čim hitreje damo tiste kunce,« je pripovedoval Prašnikar, ki podobnega navdušenja pri Svenu in Svei ni opazil, ko jima prinese govedino, rebra ali kakšen drug kos mesa. »Sta sicer vesela, ker jima prineseš jesti, ampak ne tako, kot takrat, ko so kunci,« je smeje pojasnil.
Furlanova je dodala, da geparda čim večkrat poskušajo hraniti s celimi živali, ker morata Sven in Svea tako kot v divjini pojesti tudi kožo, koščice in prebavila živali, da dobita vse snovi, ki jih potrebujeta. »Hrano jima vsak teden natančno odmerimo in ustrezno razporedimo čez teden. Samec recimo dobi 8,4 kilograma mesa na teden. Če en dan dobi več, recimo celega kunca, potem naslednji dan dobi malo ali pa nič hrane, saj tudi v naravi gepardi ne jedo vsak dan,« je pojasnil Prašnikar.
Čeprav je plaha, ima v ogradi glavno besedo Svea
Ko pride čas za hranjenje, morajo oskrbniki najprej nahraniti Sveo, saj ima v ogradi gepardov glavno besedo. »Če bi hrano najprej dali Svenu, bi mu samička lahko vzela njegov kos,« je pojasnil Prašnikar. Svea svojo dominantnost kaže tudi tako, da leži na višjih vejah ali podestih kot Sven. »Včasih ležita tudi skupaj, nisem pa še nikoli videla, da bi bil on višje od nje,« je povedala Furlanova. Čeprav se je v njuni ogradi vzpostavila hierarhija, Sven in Svea zelo lepo in brez konfliktov sobivata, sta povedala Furlanova in Prašnikar. »Zelo sta navezana drug na drugega, kar ni presenetljivo, saj sta iz istega legla in sta že vse življenje skupaj,« je povedal Prašnikar. Njuna navezanost je najbolj vidna takrat, ko nista skupaj v istem prostoru. Če bi enega zaprli v notranji prostor, bi drugi hitro postal nervozen in bi se začel oglašati, dokler ju ne bi spet združili.
»Čeprav je samička dominantna, je plaha, Sven je bolj zaupljiv. Hitreje pride k nam, medtem ko Svea potrebuje več časa. Najprej se mora prepričati, da ji ne grozi nobena nevarnost,« je razkril Prašnikar. Njena nezaupljivost izvira iz mladosti v švedskem živalskem vrtu, ko je imela veliko težav s paraziti. Te težave so zdravili tako, da so zdravila proti parazitom injicirali s posebno puško. Sven te neprijetne izkušnje ni imel, zato vedno priteče k ograji, »ne glede na to, ali nas je deset ali samo eden. Vedno se pride pokazat in pogledat, ali je z nami prišel še kakšen priboljšek«, konča Prašnikar.