V prvi točki koncerta, Mozartovem Koncertu za dva klavirja in orkester KV 365, sta kot solistki nastopili mladi slovenski pianistki Nadja Rus in Neža Koželj, delujoči kot Duo Scaramouche. Uspelo jima je razkriti predvsem zagate slovenske pianistične šole, ki jih Mozart razkriva še posebno močno: če pustimo vnemar kakšno zamazano pasažo, ki je bila mogoče posledica zunanjih okoliščin, je v oči bodla predvsem interpretacijska dezorientiranost, nekakšno blodenje med sladkobnim dojemanjem Mozartove enostavnosti in nato nenadnimi izbruhi v viharniško oktavno kaskadiranje. Pianistki bi torej rabili predvsem pedagoško pilo, ki bi bisera lahko izbrusila v diamant.
Kot takšna karizmatična oseba se je takoj nato dokazal violinist Julian Rachlin, ki je kar sam vodil orkester v Mozartovem Tretjem violinskem koncertu. Sprememba je bila očitna: orkester je oživel in dihal s solistom v vsakem vzgibu. Glasba je fizično otipljivo valovala v prostoru, videti je bilo nasmeške na obrazih glasbenikov, ki so vdano sledili spremenljivemu, a vedno pojočemu tonu Rachlina. Z neznosno občutljivostjo je Rachlinu uspelo postrgati vso patino z Mozarta in ga dobesedno melodično oživiti. Svojo genialnost je z dodatkom, Ysaÿejevo Balado, samo še potrdil – namesto sledov o izredni tehnični zahtevnosti je bilo samo glasbeno vrvenje.
Toda tudi po Rachlinu je orkester dobil čudežnega vodjo: mladega šefa dirigenta Vasilija Petrenka, ki je uspel prepričati, da je na zanesljivi poti do velikega dirigentskega imena. V Schubertovi Tretji simfoniji, ki ne ponuja takoj razvidnih interpretativnih vzgibov, velikih kontrastov ali patetičnih stopnjevanj, je z neverjetno občutljivostjo poiskal pomembne melodične, harmonske ter teksturne momente ter jih primerno osvetlil – nikoli samovoljno, temveč vedno z mislijo na stalen glasbeni zagon in mehko občutljivost. Stara glasba je zapela z nenavadno izrazno močjo, glasbeniki pa so dirigentu sledili v vsakem detajlu. Tako je Petrenku na skoraj neopazen način uspelo Schubertovo partituro izrazito razplastiti in iz nje izvabiti vrvečo glasbo, ki kar ni želela potihniti.
Petrenko je navdušil, pred njim je sijajna kariera, kot najbrž tudi pred marsikaterim članom orkestra (izvrsten je bil prvi klarinetist), Evropska unija pa bi z morebitno ukinitvijo sredstev orkestru potrdila, da njena slava in temelji močno bledijo.
