Slab mesec po uveljavitvi zakona o medijih, ki je uzakonil tudi zloglasne glasbene kvote za radie, so njegovi učinki sila vprašljivi. Ministrstvo za kulturo si je namreč zamislilo, da bodo s predpisanimi kvotami slovenske glasbe »zagotovili zaščito in promocijo slovenske glasbene ustvarjalnosti in slovenskega jezika ter spodbujali slovensko kulturno in nacionalno identiteto«. Toda prav podatki tega istega ministrstva pričajo o tem, da nova glasba slovenskih izvajalcev, ki so jo med drugim primorane vrteti radijske postaje, pogosto sploh ni v slovenščini, temveč v hrvaščini, srbščini in angleščini.
Slabih 15 odstotkov pesmi v drugem jeziku
Zakon radijskim glasbenim urednikom nalaga, da morajo podnevi vrteti najmanj 20 odstotkov »slovenske glasbe oziroma glasbene produkcije slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev«. Za javne radie RTV ob tem velja kvota 40 odstotkov, za radie posebnega pomena pa 25 odstotkov. Najmanj četrtina te glasbe mora biti »slovenska glasba, prvič predvajana pred največ dvema letoma«. Da bi olajšali delo glasbenim urednikom, so na ministrstvu za kulturo objavili evidenco novih skladb slovenskih izvajalcev, tistih, ki jih morajo po črki zakona uredniki v glasbenem repertoarju promovirati. V evidenci 375 novejših pesmi tako najdemo vsaj 15 pesmi, ki so v hrvaškem ali srbskem jeziku (4 odstotke), ter vsaj 43 pesmi v angleščini, torej slabih 12 odstotkov vseh. Delež ni zanemarljiv in priča o tem, da recept ministrstva za kulturo za promocijo slovenske kulture, jezika in nacionalnosti ni pravi.
Pa rezultati teh predpisanih kvot? Sazasovi podatki kažejo, da so na mesečni lestvici največkrat predvajanih skladb med prvimi 15. tri slovenske: na tretjem mestu je Nina Pušlar (To mi je všeč), na četrtem Alya (Srce za srce), na 15. pa Maraaya z angleško Here for You. Poslušalci tako med glasbo, ki jo morajo uredniki v želji po krepitvi slovenščine promovirati, pravzaprav poslušajo (tudi) angleške in hrvaške pesmi ali kot se je slikovito izrazila nekdanja informacijska pooblaščenka in direktorica Info hiše Nataša Pirc Musar: »Država se s kvotami trudi ohranjati slovensko glasbeno produkcijo, v kateri pa je, resnici na ljubo, slovenščina kdaj tudi žrtev.«
Gospodarska spodbuda pred promocijo jezika
»V praksi kvote zagotovo ne ščitijo slovenskega jezika in kulture, pač pa neki gospodarski interes resda slovenskih avtorjev,« meni Miha Blažič - N’Toko. »Slovenski avtorji ustvarjamo v tujem jeziku, ker zasledujemo ta gospodarski interes in se nočemo omejevati na dvomilijonski trg. Mednarodni sistemi upravljanja radiev zagotovo niso v prid domačim avtorjem, to je dejstvo. A dejstvo je tudi, da sistem kvot ni najbolj produktiven način reševanja tega problema,« je dejal. V času javne obravnave se je vsa debata okrog kvot skoncentrirala na zaščito jezika, se spomni raper, dejansko pa smo tukaj izrazito na gospodarskem polju.
»Zakon ima pozitivne učinke, četudi ne natančno tistih, ki jih je zakonodajalec predvidel,« meni tudi Jure Longyka, legendarni voditelj oddaje Izštekani in neformalni promotor slovenskih avtorjev. »Ko se družba sprašuje, kdo smo, kaj smo, kam gremo, je to lahko le dobro. Na radiu je podnevi več slovenske glasbe, to se sliši. Če radijci iščejo nove načine, kako bi kvote obšli, so pri tem ustvarjalni, in tudi to je dobro, saj se ukvarjajo s slovensko glasbo kot s pomembnim dejavnikom, in ta tako ni več le odrinjena v nočni geto. Če pri tem raje predvajajo glasbo slovenskih ustvarjalcev v hrvaškem, srbskem ali drugem tujem jeziku, pa bog pomagaj, tega jim res ne gre zameriti, tu so res le vmesni člen med tistimi, ki takšno glasbo poslušajo, in tistimi, ki jo ustvarjajo,« razmišlja Longyka.
Se je kaj spremenilo?
Na ministrstvu za kulturo pravijo, da morda nova glasba, ki mora zavzemati četrtino glasbenega prostora, resda ni vsa v slovenščini, da pa zato še ne moremo govoriti o tem, da se je namen zakona izjalovil. Zakon prav tako nalaga, da mora biti najmanj 70 odstotkov glasbe slovenskih avtorjev v »večinskem delu izvajane v slovenskem jeziku«, pojasnjujejo. Dejansko to pomeni, da mora biti 70 odstotkov od tistih 40 oziroma 25 odstotkov predpisanih slovenskih glasbenih kvot v slovenščini.
Blažič se ob tem sprašuje, če se je potemtakem z novim zakonom v glasbenem repertoarju radiev kaj bistveno spremenilo? V sindikatu celo pravijo, da je kvota dejansko enaka, kot je bila, le delno se premika v dnevni čas. Pa smo spet pri že znanem poudarku, dodaja Longyka. »Kvote so le majhen del ukrepov za spodbujanje ustvarjanja kakovostne glasbe in zaščito slovenščine. Regulirati in subvencionirati je treba na vsej verigi, od ustvarjalca do poslušalca.«
