Predlog novele zakona o reprezentativnosti sindikatov, ki ga je pripravilo ministrstvo za delo, je močno razburil sindikate. Predlagani pogoji za pridobitev reprezentativnosti in s tem udeležbo v socialnem dialogu, so tako brutalni, da bi preživeli le redki.
Po novem predlogu bi bile reprezentativne le tiste konfederacije, ki imajo vsaj šest različnih sindikatov dejavnosti, tri iz javnega in tri iz zasebnega sektorja, ob tem pa bi morali imeti včlanjenih najmanj tri odstotke vseh zaposlenih v državi (okoli 24.000 oseb) – če bi bili vanjo vključeni vsaj trije različni sindikati dejavnosti, pa najmanj šest odstotkov ali 48.000 oseb. Sindikati dejavnosti in poklicni sindikati, ki niso v konfederaciji, bi morali po novem namesto sedanjih 15 vključevati najmanj 30 odstotkov delavcev iz posamezne dejavnosti ali poklica.
Zaradi drastičnega upada članstva (število vseh članov sindikatov skupaj je padlo na zgolj 20 odstotkov aktivne populacije, torej zaposlenih in brezposelnih) ter vse večjega števila sindikatov bi glede na podatke analize Centra za raziskovanje javnega mnenja fakultete za družbene vede (FDV) tako ostra merila izmed sedanjih sedmih konfederacij najverjetneje zmogli doseči le dve – Semoličeva Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) in Štrukljeva Konfederacija sindikatov javnega sektorja (KSJS). Preostale konfederacije, sindikati dejavnosti in poklicni sindikati pa bi se propadu lahko izognili le s povezovanjem.
Za Koprivnikarja je bilo 40 sindikatov preveč
Sindikati so nad predlogom ministrstva ogorčeni. »To je neposreden napad na sindikalno organiziranost. Tudi v vzhodnoevropskih državah so se sindikatov znebili tako, da so spremenili zakon o reprezentativnosti,« opozarja Ladi Rožič, sekretar Sindikata delavcev trgovine Slovenije. Čeprav sodi pod okrilje ZSSS, bi predlagane pogoje zaradi vse večjega števila prekarnih delavcev v teh dejavnosti tudi ta sindikat le stežka izpolnil.
Še teže bi merilom zadostili neodvisni poklicni sindikati, kakršen je na primer zdravniški sindikat Fides. Njegov predsednik Konrad Kuštrin zato meni, da gre predvsem za poskus uničenja problematičnih manjših sindikatov v javnem sektorju, ki se ne želijo vključevati v konfederacije. Po njegovih navedbah naj bi velike »levičarske« konfederalne centrale celo sodelovale pri pripravi zakona.
Predsednik KSJS Branimir Štrukelj Kuštrinove izjave zavrača kot pritlehne in nesmiselne. Čeprav se strinja z ministrstvom za delo, da je sedanji zakon iz leta 1993 zastarel in potreben prenove, je predlog tudi zanj nesprejemljiv. »Motivi, ki so vodili k njegovi pripravi, so povsem napačni. Namesto da bi z njim povečali transparentnost in uredili pristojnost za podpise kolektivnih pogodb tako, da bi jih denimo lahko podpisovale le konfederacije, skuša vlada z zmanjšanjem števila sindikatov predvsem olajšati svoj položaj v pogajanjih,« pojasnjuje Štrukelj.
Nov zakon je namreč od ministrstva za delo že dlje časa najglasneje zahteval minister za javno upravo Boris Koprivnikar, ki mu je bilo dovolj izgubljanja živcev v pogajanjih s kar 40 različnimi sindikati hkrati. Primeren trenutek za pritisk na ministrico za delo Anjo Kopač Mrak je nastopil ob njeni interpelaciji. Premier Miro Cerar ji je namreč v zameno za podporo poslancev SMC med drugim postavil tudi zahtevo, da čim prej pripravi zakon o reprezentativnosti sindikatov.
Dober namen, a preostri pogoji
Vsem pomanjkljivostim navkljub pa ima predlog ministrstva po oceni stroke tudi dobre plati. Miroslav Stanojević s FDV ugotavlja, da je namen predloga v osnovi pozitiven, saj bi s spodbujanjem povezovanja zaustavil nadaljnjo fragmentacijo sindikatov, s tem pa tudi zmanjšanje njihove moči. Tudi v večjih sindikalnih centralah namreč opozarjajo, da se vse večje število sindikatov, zlasti v javnem sektorju, posveča zgolj interesom svojih poklicnih skupin, to pa zmanjšuje solidarnost in povzroča boj vseh proti vsem.
Tako kot sindikati pa tudi Stanojević meni, da so predlagana merila za pridobitev reprezentativnosti vendarle preostra. »V primeru sprejetja tega predloga bi se še bolj zmanjšalo število zaposlenih, ki jih varujejo kolektivne pogodbe. V dejavnostih, kjer sindikati ne bodo izpolnjevali pogojev, tudi kolektivnih pogodb ne bo. Ker pogoje reprezentativnosti najtežje dosegajo v panogah, v katerih je močno prisotno prekarno zaposlovanje, pa bi to posledično še poglobilo segmentacijo na trgu dela,« opozarja Stanojević.
