A tokrat je v samem jedru prireditve – nekje med sambo, bosso novo in hip hopom iz favel – besedo nepričakovano dobil osrednji simptom globalnega kapitalizma, problem, ki se ga ne da izvoziti ne v favelo, ne v drugi in ne v tretji svet: problem globalnega segrevanja. Ko smo v medijskem prvem planu zagledali grafike in animacije, ki smo jih sicer vajeni z alternativnih spletnih portalov, ko so se sredi brezskrbnega spektakla pred nami pojavile šokantne številke sedanjosti in še bolj šokantne projekcije prihodnosti, je postalo jasno, da se dogaja nekaj prelomnega.

V gesti, ko k nujnosti spremembe poziva sistem, ki v praksi prav isti hip počne vse, da se ne bi nič spremenilo, je seveda prisotna globoka hipokrizija – a prelomno je prav dejstvo, da je hipokrizija v čisti obliki sploh nastopila. Medtem ko so scenaristi problem revščine in razrednega prepada še lahko odpravili z estetizacijo življenja v favelah, z estetizacijo, v kateri je radikalna revščina predstavljena kot hotena izbira dinamične subkulture, je bežanju pred problemom tu dokončno zmanjkalo teksta. In dejansko v tej situaciji na mestu nista ne cinizem ne navdušenje: dejstvo, da se je to opozorilo sploh smelo pojaviti brez vsakega celofana, je bržkone zadnji dokaz, da je stvar postala neskončno resna.

Če nič drugega, je jasno vsaj to, da se je prejšnji petek v Riu simbolično končala era klasičnega zanikanja, era zanikanja obstoja podnebnih sprememb, era neoliberalnih think-tankov in pravljic Miša Alkalaja, da se planet »v bistvu« ohlaja. Planet se segreva in segreva se zelo hitro – in vse bolj se zdi, da bomo še pred ratifikacijo pariškega sporazuma že dosegli njegovo spodnjo, bolj ambiciozno mejo, postavljeno na poldrugo stopinjo rasti temperature od začetka industrijske dobe.

Na odprtju predstavljena vizualizacija klimatologa Eda Hawkinsa, ki v obliki spirale prikazuje porast mesečnih temperatur v zadnjih stopetdesetih letih, na nepresežen način demonstrira najbolj šokanten moment te dinamike – namreč dejstvo, da je rast temperature podivjala prav v zadnjem letu (junij, denimo, je bil štirinajsti zaporedni rekordni mesec). Zamislite si spiralo, ki se zlagoma in konstantno širi; takšna spirala je gosta in urejena – tudi ko prikazuje realnost, ki bi nas morala skrbeti, je v njeni urejenosti obenem nekaj pomirjujočega. Natanko tako je bila do pred kratkim videti tudi rast globalne temperature. Nekako smo vedeli, da raste, a ker je rasla zlagoma, je z njo rasla iluzija, da problem ostaja pod nadzorom – in da ga bomo z blagimi prilagoditvami kapitalizma, ki se bodo zgodile nekoč v prihodnosti, brez vsakršnih težav tudi odpravili.

In če Hawkinsova animacija deluje kot popolna budnica, kot najbolj plastičen prikaz problema, ob katerem skeptiki dokončno ostanejo brez besed, je razlog prav v tem, da ji uspe ujeti prehod, ko se gost klobčič, simbol domačnosti, prične razpletati v tanko osamosvojeno nit, za katero ne vemo, kam in kako daleč jo bo odneslo. Ali bomo ta signal vzeli kot razlog za ukrepanje ali kot dokončni izgovor, da se mazohistično uležemo v pesek (ki ga bo, kakšna ironija, vedno več), seveda ostaja odprto – a dejstvo je: to je minimum informiranosti, ki ga zmorejo in morajo doseči tudi najširše ljudske množice.

A seveda, Slovenija ne bi bila Slovenija, če ji ne bi tudi tokrat uspel podvig posebne vrste. Medtem ko so mediji po svetu ekološki poudarek tudi sami postavili v prvi plan, ga pri nas praktično niso opazili. A to še ni vse. Ko smo na zaslonih spremljali animacije dviga gladine oceanov v primeru rasti globalne temperature za štiri stopinje in so se pred nami potapljali Amsterdam, Dubaj, Florida, Šanghaj, Lagos in Rio, je komentator odprtju na nacionalki Andrej Stare videl nekaj povsem drugega. Če je pred tem še mogel dojeti prikaz taljenja ledu na Arktiki in korektno povzeti osnovni cilj pariške podnebne konference, mu je v tem trenutku povsem zmanjkalo štrene.

»Ena izmed teh konferenc je bila tudi na Nizozemskem, ki pa je nekaj posebnega. To je država, ki je skoraj 30 odstotkov svoje površine dobila tako, da so izsušili morje; nekaj podobnega je bilo tudi v arabskem svetu... In potem predstavitev, kako se manjšajo zelene površine na račun velikih mest... Glavno mesto Nigerije, Lagos, eno največjih na svetu... In kako se je zmanjšala zelena površina prav zaradi migracij in pa naseljevanja tudi v Riu de Janeiru.«

Naj bo jasno. Za ta bizarni faux pas je Andrej Stare osebno odgovoren le v manjšem delu. Odgovornost za to nosi ves javni prostor; mediji, ki živijo v hoteni nevednosti, in politika, ki iz popolnoma nejasnih razlogov v ekologiji ne vidi niti tržne niše, kaj šele kaj več. Globalnega segrevanja, pa naj živimo še v takšnem mentalnem zamrzovalniku, Slovenija sama ne bo ohladila. A ker pač živimo tukaj, je skrajni čas za organizirano zeleno politiko. In če sedanje stranke zanjo ne najdejo volje, bo pač treba ustanoviti novo.