Njune previdno odmerjene besede v udarnem petkovem terminu z visoko gledanostjo pričajo, da se stranki dobro zavedata, kaj povprečnega hrvaškega državljana najbolj pesti. Ali je to dober obet ali pa bo pustilo še več grenkega priokusa, bo znano kmalu po volitvah, žal pa ni samo hrvaški izum, da po tem, ko je oddan zadnji glas, hitro prevladajo ideološke teme, ki so res gorivo za najbolj jeznorite, a obenem uspavalo, ki povzroča politično apatijo pri večini na sredini. Padla vlada Tihomirja Oreškovića je kronski dokaz, saj je bil ta s preteklostjo neobremenjeni tehnokrat, da je ideologija mahoma pretehtala nad vsebino.
Soočenje veljakov obeh velikih strank je bilo prvo po trinajstih letih, saj je odtlej enkrat ena, drugič druga stranka iz preračunljivosti zavračala soočenje. Zdaj je prišlo prav obema, ker Milanović in Plenković vsak po svoje v volitve vstopata s položaja opozicije. Milanović ni izpustil nobene priložnosti, da ne bi izpostavil katastrofalnega političnega projekta koalicije HDZ in Mosta, ki je imela funkcionalno vlado le od januarja do junija letos. Posredno mu je to služilo za hvaljenje lastnih rezultatov v obdobju 2011–2015, pač skladno z razmišljanjem, da ljudje hitro pozabljajo slabe stvari in da lahko glede na izkušnjo z Oreškovićevo vlado sebe predstavi kot edinega poroka politične stabilnosti.
Tudi Plenković je deloval predvsem kot opozicijski politik. Najprej zato, ker je skušal čim bolj pozabiti, da je njegova HDZ pravzaprav še vedno na oblasti, in je večino časa kritiziral delo Milanovićeve vlade. Potem pa zato, ker je sveža kri stranke, nov javni obraz, ki skuša prekiniti z dosedanjo garnituro HDZ. Njegove besede, da bo stranki skušal povrniti verodostojnost in zaupanje ljudi, so nagovarjanje volilcev, ki so HDZ zaradi afer in neučinkovitosti obrnili hrbet. Obenem so premišljena kritika nekdanjega šefa HDZ Tomislava Karamarka, ki je odletel zaradi spornih poslov soproge z lobistom madžarskega Mola, kar je že drugi takšen udarec stranki po vseh aferah Iva Sanaderja.
Toda dvoboj je bil v nečem tudi lažen. Hrvaška radiotelevizija je organizirala soočenje tik pred formalnim začetkom kampanje, s čimer se je izognila zakonu, ki zahteva uravnoteženje prostora, kar bi pomenilo, da mora povabiti tudi šefe drugih strank. Toda Hrvaška ni (več) država le dveh velikih strank oziroma koalicij, ki se izmenjujeta na oblasti. SDP ima trenutno dobrih 29 odstotkov podpore, HDZ dobrih 26 odstotkov, Most dobrih deset odstotkov, Živi zid slabih šest in tako naprej. Če se bo takšno razmerje ohranilo, bodo sledila koalicijska pogajanja, kot se dogaja v nekaterih drugih evropskih državah, kjer so nove stranke razbile stare vzorce politične dominacije.
Zato kljub morebitnemu strahu pred španskim scenarijem ni nepomembno, kaj ima povedati denimo šef Mosta Božo Petrov, kar koli si že kdo po debaklu z zadnjo vlado o njem misli.
