Ko je ameriški plavalec Michael Phelps končal postavljanje olimpijskih mejnikov, ga je začel Usain Bolt. Jamajčan je v odličnem vzdušju z več kot 56.000 gledalci, kolikor jih sprejme olimpijski stadion, izjemno prepričljivo dobil tretji olimpijski finale teka na 100 metrov. Zlata kolajna številka sedem je pod streho, sledi napad na osmo v sprintu na 200 metrov in deveto v štafeti 4-krat 100 metrov, s katero bi se izenačil s Fincem Paavom Nurmijem in Američanom Carlom Lewisom.
Bolt: Sedaj bo lažje
Bolt je v Rio de Janeiro pripotoval sijajno pripravljen. Polfinalni start teka na 100 metrov mu je uspel tako superiorno, da je že po 60 metrih zganjal vragolije in še pred ciljno črto pospravljal navidezno pištolo v žep. »Res je, polfinale mi je vlil samozavest. Vse je bilo na mestu,« je priznal Usain Bolt. V finalu mu start ni uspel tako dobro, a je svojo kvaliteto pokazal v drugi polovici teka. »Vedel sem, da bo Gatlin vse stavil na start. Dopovedoval sem si, naj ne zganjam panike, saj imam vse v nogah. To sem storil, po malce slabšem startu pospešil in ga prehitel,« je preprost recept opisal najhitrejši zemljan. Vrstni red v Riu je bil identičen lanskemu na svetovnem prvenstvu v Pekingu. Drugi je bil Američan Justin Gatlin, tretji pa obetavni kanadski sprinter Andre de Grasse.
»Dober začetek je najpomembnejši. Nikoli ne vem, kako se bom počutil ob prvem startu, vselej je prisotna negotovost. Začel sem tako, kot sem si želel. Sedaj mi bo lažje,« je priznal Bolt in po več letih namenil tudi nekaj spodbudnih besed Justinu Gatlinu, večkratnemu dopinškemu grešniku preteklosti. »Je izvrsten atlet, ki me sili, da na vsaki tekmi pokažem svoj maksimum. Le tako sem namreč lahko najboljši sprinter vseh časov.«
Le nebo je meja
Atletski večer na olimpijskem stadionu, kjer domače dvoboje igra nogometni klub Botafogo, ni bil nepozaben zgolj zaradi novega uspeha Usaina Bolta. Veliki junak je bil tudi Wayde van Niekerk. Južnoafričan je v teku na 400 metrov s časom 43,03 za 15 stotink izboljšal 17 let star svetovni rekord Američana Michaela Johnsona ter dokazal, da je nova atletska podlaga olimpijskega stadiona izjemno hitra.
»Štiri leta nazaj sem iz fotelja spremljal olimpijske igre v Londonu. Želja po nastopu, zmagi in čem več me je gnala naprej vsak dan. Ves čas teka sem pričakoval, da me bo nekdo prehitel od zadaj, dal sem od sebe zadnje atome moči in uspelo mi je. Le nebo je meja, drugih ni,« pravi 24-letni svetovni rekorder iz Cape Towna, ki pri 183 centimetrih višine tehta 70 kg. »Moje mnenje o dopingu? Lahko povem le to, da ga ne uporabljam,« odgovarja Wayde van Niekerk na najbolj aktualno atletsko vprašanje.
Michael Johnson je ob podvigu obnemel. Kamere so ga na stadionu kazale skoraj toliko časa kot novega olimpijskega prvaka in svetovnega rekorderja. Pred prvenstvom je napovedoval, da se zaveda, da njegov rekord ne bo večen. Z novim najhitrejšim časom v zgodovini pa se odpira vprašanje, kdaj bo prvi tekač na 400 metrov tekel pod 43 sekundami. Meje so res neverjetne, a resnične.
Še en svetovni rekord
Anita Wlodarczyk je s svetovnim rekordom v metu kladiva včeraj poskrbela, da je več novih olimpijskih prvakov to postalo z najboljšo znamko vseh časov kot brez nje. Poljakinja je svojo najboljšo znamko presegla kar dvakrat, najdlje je šlo v tretjem poskusu, ko je kladivo poletelo 82,29 metra. Manj kot sekunda pa je v finalu teka na 3000 metrov z zaprekami ločila Ruth Jebet, da bi v Riu de Janeiru padel še četrti atletski svetovni rekord. Burundijka je sicer tekla pod devetimi minutami, a s časom 8:59,75 za slabo sekundo zaostala za olimpijskim tekom Rusinje Gulnare Galkine (8:58,81) pred osmimi leti v Pekingu.